Birdman

zadržan +

Bulvar somraka.

Za Michaela Keatona je Birdman to, kar je bil za Johna Travolto Šund, za Mickeyja Rourka pa Rokoborec – druga priložnost. Priložnost za odrešitev. Priložnost za ponovno vstajenje. Keaton je blestel, se prelevil v globalnega zvezdnika, postal celo superjunak (Batman), potem pa omagal ter pristal v filmih, ki ga niso bili vredni, in kot glas v računalniških igricah, tako da se je zdelo, da bo tudi njegove vloge v igranih filmih kmalu prevzel kar računalnik. Toda če ne bi bil zvezdnik, ki je po strmem vzponu in strmem padcu kar klical po odrešitvi, ne bi nikoli pristal v Birdmanu, ki je prav to – film o nekdanjem zvezdniku, ki je po strmem vzponu strmo padel, tako da zdaj pripravlja odrešilni comeback.

Riggan Thomson, kot je ime Keatonu, je bil nekoč spektakularni superjunak, alias Birdman, toda potem se je te vloge naveličal in skušal odigrati še kaj drugega, saj veste, kaj bolj angažiranega, osebnega, izzivalnega, oskarjevskega. Dovolj je imel tega multipleksnega, blockbusterskega formata, dovolj je imel tega, da ljudje v njem vidijo le Birdmana. Hotel je pokazati svoj talent in svoj “pravi” jaz, toda njegovega “pravega” jaza ni hotel nihče gledati. Zdaj – po dolgih letih tihega obupa, slepih ulic, lažnih ponovnih začetkov ipd. – ga naj bi odrešil Broadway, kjer naj bi nastopil v svoji adaptaciji neke Carverjeve novele. Predstava je res nekaj osebnega, saj jo producira njegov najboljši prijatelj (Zach Galifianakis), v njej – ob težavnem, ošabnem, primadonskem Shinerju (Edward Norton) – nastopata njegova stara (Naomi Watts) in nova prijateljica (Andrea Riseborough), ena bolj negotova kot druga, asitira pa mu hčerka (Emma Stone), ki se je ravno vrnila z rehabilitacije. Toda glavni je on, eks Birdman, zagrenjeni, depresivni, bankrotirani has been, ki vse skupaj tudi režira.

Birdman je navidez skoraj v celoti posnet v enem samem kontinuiranem kadru, ki poudari urgentnost Thomsonovega mentalnega striptiza: nič ga ne sme motiti! Še več: čez Times Square teče kar v gatah. Gol – znak, da misli resno. Znak, da ne blefira. Znak, da je oseben. Njegov “primarni krik” se mora izviti v enem požirku. Pošastni alieni in druge fantazijske bizarnosti, ki izgledajo kot satirične metafikcije njegovih “dobrih namenov”, neodrešenih nevroz in neprebavljenih travm, naj bi nam povedale vse o tem, kako daleč mora igralec, če se hoče znebiti svojega lika in komodificirane identitete, toda bolj ko nas Birdman prepričuje, da so holivudski igralci tragični ujetniki strašne mašine, ki jih ne spusti iz svojega objema, bolj se zdi, da so le voljni kolaboranti. Thomson se skuša znebiti svojega superjunaškega lika, toda če ne bi po malem verjel, da je res superjunak, ki bi ga morali vsi ljubiti, potem svoje odrešitve – ekshibicionistične platforme za svojo fiksno idejo – ne bi videl na Broadwayu, kjer ni še nikoli nastopal, ampak na youtubu ali tviterju. Ni čudno, da se mu njegov “pravi” jaz stalno posmehuje. In ni čudno, da mu njegov superjunaški alter ego šepeta: superjunaki so film tako uničili, da ga lahko odreši le superjunak! Superjunaki so film tako uničili, da lahko igralci igrajo le še v gledališču! Film je tako zašel, da ga lahko reši le gledališče (vrnitev-h-gledališču), nas prepričuje Birdman, ki pa po drugi strani objokuje izgubo slave v času, ko je lahko končno vsakdo slaven. Za nameček pogreva še staromodno in patetično holivudsko biblično obsedenost s comebackom, z drugo priložnostjo, do katere da je upravičen padli zvezdnik – in to v času, ko večina ne dobi niti prve priložnosti. Birdman sklene, da nam bo v enem samem dolgem kadru povedal, da je s filmom zaradi digitalnih trikov konec, toda iluzijo “enega kadra” potem ustvari prav z digitalnim trikom – z digitalnim zabrisom montažnih rezov.

(Cankarjev dom)