Zvezdana Novaković, pevka, harfistka, igralka, performerka

Pelje naju na vrh ljubljanskega Lutkovnega gledališča, na oder pod zvezdami, in nama priredi koncert. Zapoje prekmursko ljudsko, pa bolgarsko ljudsko, igra na harfo, ki jo je izdelala sama. Vzelo ji je deset dni, delala je dvanajst ur na dan, pove.

Zvezdana Novaković (1985) je pevka, ki se ji ne zdi pošteno, da bi jo kot umetnico omejili samo na en predikat, zato je tudi harfistka, igralka, performerka.

Ima srečo, da ima odprte starše, ki so ji dopuščali, da je počela, kar je je bilo volja. Ko je oče ugotovil, da ima doma muzikalnega otroka, ki se ga ne da utišati, jo je peljal k zboru Carmina Slovenica, kjer je pela enajst let. Karmina Šilec je še vedno njena učiteljica in njen guru, hvaležna ji je, da ji je omogočila izvajati res vrhunsko glasbo, pa tudi za priložnost, da se je lahko umaknila iz svojega rojstnega Ptuja. Saj bi rada doživela mir, za katerega se ji zdi, da ga omogoča šele udobje doma, a ga preprosto ne more. Glasbi pusti, da jo trubaduri po svetu, in včasih se ji zazdi, da morebiti nikoli ne bo nehala tavati.

Radovedna zverinica, kakršna je, gre Zvezdana vedno za nosom. Radovednost, verjame, je mati vseh lepih stvari. V Gradcu je študirala jazz, v Bolgariji grleno petje, trenutno je na postanku v Ljubljani, sledil bo verjetno Beograd. Verjame, da se lahko razvija samo, dokler jo žene želja po iskanju. Ko se človek ustavi, propade. Zato si, kadar začuti, da se je polaščata lenoba in malodušje, vedno nekaj odvzame. Počitek, udobje, vsaj internet. Umetnost, lepota in vrednost stvari po njenem namreč vznikajo iz zmernega pomanjkanja.

Dolgo je iskala svoj glas, svojo identiteto, svoje korenine, ki jih v Sloveniji ni zares našla. »Jaz nisem ti durovi trozvoki,« pove. Ta podalpski sevdah je zanjo preveliko jamranje, preveč je poln prikrite agresije, kuhanja mule in prelaganja krivde. Drugi Slovani, pravi, znajo v eni frazi, surovo, hrabro in naravnost, izraziti svojo bolečino naravnost iz jeter. Med njimi se počuti bolj doma.

Tako jo je iskanje slovanskih korenin zaneslo v Bolgarijo. Kot deklica je bolgarsko zborovsko glasbo z odprto grleno tehniko prvič slišala v izvedbi Mysterious voices of Bulgaria in z njo je zavibrirala v hipu. Dobro desetletje kasneje se je brez znanja bolgarščine odpravila na pot iskat učitelja, ki bi jo te tehnike lahko naučil. Našla je prvi glas bolgarske folklorne glasbe, Gergano Dimitrovo, in ostala tri leta.

Njeno pevsko tehniko trenutno lahko občudujemo v Lorencijevi Iliadi, kjer igra predmet spora med ahajskimi veljaki – lepo Brizejdo. Igrati žensko, ki si jo moški podajajo kot kakšno stvar, seveda boli, pove. Vendar verjame tudi, da so se časi od antike, ko je bila ženska vredna približno toliko kot štiri motike, vsaj nekoliko izboljšali in da homersko kraljestvo moškosti lahko živi samo še v epu, knjigi in Gallusovi dvorani Cankarjevega doma.

Z Mirjano Šajinović in Aphro Teslo sodeluje pri glasbeno-pesniškem recitalu Lovec na ljudi Svetlane Makarovič, ki so ga posvetile izbrisanim. Svetlano je spoznala, ker jo je želela spoznati – potem ko je izvedela, da jo je zadela kap, si je rekla, da ne sme čakati, dokler ne bo prepozno. Izbrskala je njen kontakt in ji podarila koncert na harfi. Iskrenega, neposrednega pristopa nihče ne more zavrniti, pravi.

Podpisana je pod avtorski performans Diagnoza, ki sta ga zakrivili z režiserko Nino Bezeljak. Performans, ki gledalce in izvajalko vodi skozi manj znane in za koncert nepredvidene dele gledališča in po njihovih možganskih centrih je nastal kot posledica njenega velikega uspeha na festivalu igralske interpretacije glasbe v Vroclavu, kjer je pobrala prvo nagrado in si s tem prislužila sredstva in podporo za izvedbo naslednjega projekta. V Vroclav se je odpeljala sama, na pamet, ker ji je bil všeč koncept festivala. Na oder je prinesla samo sebe, mikrofon in dadaizem Kurta Schwittersa, pa ji to vseeno ni preprečilo, da ne bi pometla z izvajalci, ki so ob spremljavi velikih orkestrov žulili klasične šansone.

Zakopana je v tisočero projektov: od uglasbitve osebnih izpovedi žensk, ki jih občuduje v ciklu Trubadurka, do revitalizacije ljudske glasbe, pripovedi in ročnega dela v obliki Posedkanja ali abstraktno-senzornega gledališča za najmlajše.

Pravi, da ji vse lepo pade z neba, a ji ne verjamemo v celoti, saj skoraj vse anekdote, iz katerih je sestavljeno njeno življenje, pričajo o trudu, iskanju, zasledovanju. Če kaj, bi lahko rekli, da izvrstno obvladuje umetnost iskanja in sprejemanja, ki je v nasprotju s čakanjem, da lepo pride samo od sebe, precej redka in edinstvena veščina.