Vsega zmanjka, le sovražnikov ne
Zastave – Mož – Slepota ali kako je Maretu Bulcu tri drame Vitomila Zupana uspelo stlačiti v eno
Alojz Svete, Jurij Zrnec in Maša Derganc ugotavljajo, da se demokracija skriva v alkoholu
© Peter Uhan
Zastave – Mož – Slepota je predstava, sprešana iz treh dramskih besedil Vitomila Zupana. Bulc to rad dela, se govori. To je naredil že Cankarju. Za Cankarja sicer ne vem, vem pa, da se je Vitomil Zupan, ki se je do svojega dela vedel precej oblastno, zaživa rad razburjal nad preveliko režisersko in igralsko samovoljo. Nekaj tega tona je zaznati tudi v besedilu, ki ga je za gledališki list k predstavi prispevala večna tolmačka Zupanovega dela Ifigenija Simonović. Tak kolaž, tak pire, to ni Zupan. To je Mare Bulc.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Alojz Svete, Jurij Zrnec in Maša Derganc ugotavljajo, da se demokracija skriva v alkoholu
© Peter Uhan
Zastave – Mož – Slepota je predstava, sprešana iz treh dramskih besedil Vitomila Zupana. Bulc to rad dela, se govori. To je naredil že Cankarju. Za Cankarja sicer ne vem, vem pa, da se je Vitomil Zupan, ki se je do svojega dela vedel precej oblastno, zaživa rad razburjal nad preveliko režisersko in igralsko samovoljo. Nekaj tega tona je zaznati tudi v besedilu, ki ga je za gledališki list k predstavi prispevala večna tolmačka Zupanovega dela Ifigenija Simonović. Tak kolaž, tak pire, to ni Zupan. To je Mare Bulc.
Vendar se bosta morala Ifigenija in cenjeni pokojnik sprijazniti, da je Zupan posthumno postal snov, iz katere so narejene legende. Da ni več posameznik, ki bi se lahko repenčil in pisal razjarjena pisma bralcev, temveč eden od integralnih mitov slovenske kulture. Mit pa, po definiciji, sestavljajo njegovi nadaljevalci. Zato je predstava Zastave – Mož – Slepota predstava, ki se Vitomila Zupana in nadaljevanja njegove eksistence z drugimi sredstvi še kako tiče.
Atentator in kralj, Črvi in Bele rakete lete na Amsterdam so trije teksti, ki se med sabo precej razlikujejo, tudi če pustimo ob stani dejstvo, da so bili kot gledališka, radijska in televizijska igra predvideni za različne medije. Opraviti imamo s politično pa z družinsko in ljubezensko dramo. Vendar so si v nečem tudi zelo podobni: kot se za Zupana spodobi, jih pokonci drži oseba, ki svoje svetovne nazore in anekdote v dobrem in slabem dolguje avtorjevi biografiji.
Eksperiment s kombiniranjem je nevaren in zlahka ne bi uspel. Pa je. In to izvrstno. Ne le da Zastave – Mož – Slepota ni gnusno tihožitje krastač na torti. Je dramaturško tako vešče sešita celota, da si je nenadoma težko zamisliti, da je bila kdaj razdružena.
Takole gre: dramski steber generacijske tragedije Črvi, ugledna partijska družina Dolinar, ima problematičnega mulca, in ker ne ve točno, kako bi ga socialno integrirala, za soseščino izpelje projekt: ljubiteljski teater. Igrajo dramo Atentator in kralj, pri kateri sodelujejo tudi liki iz nekakšne slovenske variante Ozri se v gnevu, Bele rakete lete nad Amsterdam. Kako razložiti, zakaj je to genialen preplet, ne da bi obnavljala vso zgodbo? Hja, težko.
Vse tri drame so bržkone izvrstne same po sebi in še vedno vztrajam pri mnenju, da je Vitomil Zupan najboljši slovenski pisatelj. Tekst, ki ga je Bulc dobil v roke, je dovršen. Dobro je napisan in lepo se bere, pri selitvi iz dvajsetega stoletja v enaindvajseto ni izgubil izrazne moči ali aktualnosti, je rafiniran preplet zasebnega z družbenim, ki nam daje vedeti, da so vsa intimna vprašanja v resnici javna in obratno. Je pameten, duhovit in se ukvarja z vsemi bistvenimi vprašanji človekove bivanjske stike. Tisto, kar je nenavadno, je, da je z Bulčevo intervencijo postal še boljši. Plastenje zgodb ustvarja občutek, ki ga imamo navadno pri romanu. Občutek, da imamo opravka z umetnostjo, ki je zmožna zajeti ves svet. Z umetnostjo, ki je mislila na vse. Če bi se dramaturgija razsula, bi šlo vse z eno potezo k vragu, a se res ne. Dejansko je videti, kot da so bile te tri drame pisane, da se držijo skupaj.
Pa še nekaj se lepo izide: če jih beremo zase, izbrane tri dame včasih zvenijo nekoliko tezno. Saj vemo – kot bi se liki v temnih nočeh za preganjanje tesnobe na pamet učili avtorjevega umetniško-filozofskega creda. Čeprav govorijo stvari, ki so same po sebi razsodne, včasih zvenijo nekoliko butasto. In Bulcu je z neko prefrigano eleganco uspelo izpeljati, da je to nujno, da tako mora biti, saj imamo vendarle opravka s prenapetimi nihilo-eksistencialističnimi mulci v pulijih, policaji in amaterskimi igralci iz rodu rdeče buržoazije.
Pa ko že ravno hvalim: malo zaradi Zupanove osupljive in v slovenskem jeziku domala nepremagljive sposobnosti za dialog, premišljene izbire igralcev in režijskih intervencij je Zastave – Mož – Slepota ena najbolj avtentičnih ali če hočete pristnih predstav, kar sem jih v življenju videla, in če bi ta tip govora nekako preživel selitev v slovenski film, bi bili vsi skupaj iz ta hudega ven.
Nemogoče je reči, kaj bi si o vsem tem mislil Zupan. Gotovo pa je, da iz Bulčevega triptiha stopa tak, kot ga tisti, ki ga imamo radi, radi vidimo. Kot človek, ki je bil za egomana neverjetno empatičen in solidaren, za šovinista nezaslišan feminist, za strahopetca osupljivo pogumen, kot človek, ki je veliko mislil, veliko ukrepal in nikdar ni klonil pred svojo nalogo – opisati stvari take, kot so, ne kakršnih bi si želeli.
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.