Velike oči

za

Mad Men.

Filmske biografije so fenomen zase. Ko smo že mislili, da bodo pojenjale, da se bo trend obrnil in da se jih bodo ljudje naveličali, se je zgodilo ravno nasprotno: vse več jih je.

Inflacija filmskih biografij je verjetno posledica obsedenosti z “resničnostnjo” resničnostnih šovov, kulture špeganja v “tuja” življenja, pompozne pomembnosti, ki je vgrajena v njih, marketinških možnosti, ki jih nudijo (kako se je ta in ta igralec prelevil v to in to zgodovinsko osebo), medijske pozornosti, ki jo avtomatično pritegnejo (ja, biografije vlečejo, navsezadnje, Ameriški ostrostrelec je megahit, Volk z Wall Streeta je bil megahit ipd.), a tudi preprostega dejstva, da so biografije najboljše fikcije, da so torej boljše fikcije od samih fikcij. Ne pozabite, vsem filmskim biografijam po vrsti – od Ameriškega ostrostrelca, filma o Chrisu Kylu, novem ameriškem ostrostrelskem rekorderju, do Selme, filma o Luther Kingovem maršu od Selme do Birminghama (Alabama) – so zadnje čase očitali številne netočnosti, kar je približno tako, kot da bi rekli, da so fiktivne. Tom Hanks je Walt Disney! Nehajte. Kot da bi rekli, da Batman biografija Batmana. In kot da je Stotnik Amerika biografija Stotnika Amerike. Toda poplava filmski biografij je prav odgovor na poplavo superjunaških filmov, pri čemer imajo filmske biografije prednost pred superjunaškimi filmi: filmske biografije so oskarjevski material. Med lanskimi devetimi filmi, ki so prejeli oskarjevske nominacije za najboljši film, je bilo pet biografskih – letos so bili med osmimi štirje biografski. Ameriški ostrostrelec (Chris Kyle), Selma (Martin Luther King), Teorija vsega (Stephen Hawking) in Igra imitacije (Alan Turing). Toda pozor: tudi Birdman je v nekem smislu biografski – biografija Michaela Keatona, padlega zvezdnika, eks superjunaka, ki hoče comeback. In seveda, Richard Linklater je Fantovska leta snemal 12 let, z istimi igralci, tako da izgledajo zelo biografsko.

Z eno besedo: Oskarji so rezervirani za filmske biografije. In tu je problem: Oskarji so očitno rezervirani za filmske biografije moških! Vsi ti oskarjevski filmi namreč biografirajo moške. Tudi igralci, ki so bili nominirani za glavno moško vlogo, prihajajo iz teh osmih oskarjevskih biografij: Michael Keaton (Birdman), Eddie Redmayne (Teorija vsega), Benedict Cumberbatch (Igra imitacije) in Bradley Cooper (Ameriški ostrostrelec). Le Steve Carell prihaja iz nenominirane biografije (Foxcatcher). In obratno: izmed igralk, ki so bile nominirane za glavno žensko vlogo, le Felicity Jones prihaja iz enega izmed osmih nominiranih filmov (Teorija vsega), kar pomeni, da so ženske vloge v teh filmih napisane tako, da ne zasenčijo “velikih”, “monumentalnih” moških. Ženske jim le pomagajo, da so “veliki” in “monumentalni”. Vsi ti filmi sporočajo: kako težko je živeti z “velikimi” moškimi! Težko. Toda vso filmsko slavo potem poberejo “superjunaški” moški, ne pa ženske. Razlika med Stephenom Hawkingom in Spider-Manom je le v tem, da prvi ne leti.

Tudi Velike oči so filmska biografija, le da delujejo kot popolna metafora – če ne že kar parodija – teh “velikih” moških, s katerimi je tako težko živeti in ki vedno “zasenčijo” ženske. Velike oči, ki jih je posnel Tim Burton, režiser prvega Batmana, sprožilca novodobne poplave superjunaških filmov, so biografija Margaret Ulbrich (Amy Adams), ameriške slikarke, ki je slovela po slikah otrok z velikimi, žalostnimi očmi, toda zaslovela je šele kasneje. Ker je v petdesetih letih prejšnjega stoletja veljalo, da ženska ne more biti slikarka, se ni mogla prebiti, ta seksistični stereotip in to ideologijo pa je zlorabil njen drugi mož, Walter Keane (Christoph Waltz), parazitski hustler, kičasti blefer in patološki lažnivec (“Žalostno, da ljudje ne kupujejo ženske umetnosti”), ki njenih slik ne začne le tržiti, ampak tudi podpisovati, tako da jo “zasenči”. Ne ukrade ji le slave, ampak tudi identiteto. Keane je igralec, ki ne ceni ženske umetnosti (in ženskega talenta), Velike oči pa so karikatura Oskarjev, institucije, ki ne ceni ženske umetnosti in ki vedno potrebuje moškega, da bi jo zasenčil. Jasno, Velike oči niso dobile niti ene nominacije.

(le Cineplexx)