Burgundski vojvoda

za +

Veneri v krznu.

Peter Strickland je debitiral s filmom Katalin Varga, v katerem se je skušala ženska maščevati moškemu, ki jo je pred leti posilil, v filmu Berberian Sound Studio – nič manj briljantnem od prvenca – pa je tonskega tehnika leta 1976 poslal med italijanske filmarje, ki snemajo giallo, brutalne, erotične psihotrilerje, toda novega psihotrilerja, ki ga ozvočuje, ne vidimo, ampak slišimo le ženske krike, očitne posledice moškega nasilja, mučenja, teroriziranja in poniževanja.

Strickland je dal v svojih prvih dveh filmih jasno vedeti: ženska med moškimi ni varna! Bi bilo za žensko bolje, če bi živela z žensko? Odgovor na to vprašanje ponuja Burgundski vojvoda, v katerem je Strickland Genetovi Služkinji elegantno poročil s psihedeličnim eurotrashem iz sedemdesetih let. Evelyn (Chiara D’Anna), dekle pri dobrih dvajsetih, prikolesari do podeželske “palače”, v kateri kraljuje Cynthia (Sidse Babett Knudsen), zbiralka metuljev pri dobrih štiridesetih, ki jo začne takoj psovati, žaliti in brutalno poniževati – Evelyn je njena služkinja. Toda kot se kmalu izkaže, je to le igra: obe ženski – sicer ljubimki – ta sadomazohistični odnos le igrata. Konsenzualno. Parfumsko. Pa vendar je tu več, kot vidijo oči: je to res le igra? Je to, kar si počneta (in počneta si marsikaj), kaj manj res, če pri tem ustvarjata vtis igre? Je mogoče odnos gospodarica-sužnja igrati, ne da bi se to “igralkama” poznalo? Ali pa morata igrati, da bi se sploh začutili, da bi torej kot par sploh preživeli? Ljubezen potrebuje veliko teatra, veliko igranja vlog, veliko vživljanja v fantazije in želje drugega, preživi pa le pod pogojem, če se znebi stresnih spon patriarhalnega podrejanja, navsezadnje, od moških tu ostanejo le metulji, toda ko metulj zaprhuta s krili ...