Nikogaršnji otrok

za

Neznosna lahkost identitete.

Za razliko od animacije Deček in svet, ki nam pokaže, kaj se zgodi, ko otrok nenadoma odkrije kapitalizem, nam film Nikogaršnji otrok pokaže, kaj se zgodi, ko otrok nenadoma odkrije družbo – in družba njega.

Ob koncu osemdesetih let – še pred razpadom Juge – v bosanskih gozdovih najdejo divjega dečka (Denis Murić), ki je očitno zrasel med volkovi. Hodi po štirih, jé le surovo hrano, zavrača oblačila, ne govori, ampak renči. Pošljejo ga v Beograd, kjer ga začnejo “civilizirati”, kar pomeni, da mu določijo identiteto: po novem je Haris in musliman. Kar postane zanj pogubno, ko se v Bosni začne vojna. Vuk Ršumović z enostavnostjo, ki je krasila Truffautovega Divjega otroka, pokaže, da je civilizacija neuspeh, humanizem vojna, identiteta pa tveganje – ko dobiš identiteto, dobiš več, kot lahko neseš. Ko prevzameš identiteto, vedno prevzameš identiteto – in politiko – nekoga drugega. Identiteta ima genocidni presežek, ki pride s konceptom.