Pasolini

za

Zadnji sprehod.

Pier Paolo Pasolini – režiser, scenarist, pisatelj, pesnik, esejist, intelektualec, auteur, antiburžuj, predkapitalist, komunist in gej – je bil vedno kontroverzen in transgresiven, oseben in angažiran. Snemal je udarne, prepovedane, preklete, blasfemične filme, kot so Berač, Teorema, Svinjak, Dekameron in Salo ali 120 dni Sodome.

Včasih so ga zaprli – skupaj s filmom (Skuta). Leta 1975 so ga našli brutalno umorjenega. Bil je zadnji, ki je mislil na varnost. Kreativnosti in svobodi je dajal prednost pred varnostjo. Vedel je, kdo je, vedel je, da živi v napetih, zategnjenih, svinčenih, agresivnih, fašistoidnih, homofobičnih časih, vedel je, koga vse ima proti sebi in kdo vse se ga boji, toda v svoje delo je bil tako zatopljen, da ni niti opazil, da je ogrožen, še več – v Pasoliniju, v katerem ga igra Willem Dafoe, je tako zatopljen v ustvarjanje svojega najnovejšega romana (Nafta) in svojega najnovejšega filma (Salo), da sploh ne opazi, da je to njegov zadnji dan na Zemlji. In ko gledate njegove temne, nočne, žalostne, otožne oči, se zdi, kot da se zaveda, kaj ga čaka, a kljub temu tvega in vztraja pri svojem – glede svoje želje ne popusti. Varnost je nasprotje želje, kreativnosti, umetnosti. Abel Ferrara, ki je lani biografiral tudi DSK-ja (Dobrodošli v New Yorku), ga stalno snema v temi, med sencami, kot da bi skušal reči: Pasolini je bil še za živega po malem mrtev! In prav pogled skozi oči mrtveca – skozi oči tega, ki je iz družbe izključen, odpisan – mu je dajal več kreativne svobode. Navsezadnje: mrtvim se ni treba meniti za politično korektnost. Pa tudi silnejši in strašljivejši so kot tedaj, ko so bili živi.