Človeški kapital

za

Smrt kolesarja.

“Človeški kapital” je izraz, s katerim neoliberalci zamahnejo, ko skušajo poudariti, da je delavec le privesek kapitala – in da lahko kapital z njim počne, kar hoče.

“Človeški kapital” slovi po tem, da je zamenljiv. Natakar, ki se v Virzijevem Človeškem kapitalu, parafrazi Bardemove klasike Smrt kolesarja (1955), vrača z neke jet-set pogostitve, je “človeški kapital”, skrivnostni SUV, ki ga povozi (in zbeži), pa je kapital, toda ko si potem ogledujemo potencialne osumljence, med katerimi so stremuški nepremičninski mešetar (Fabrizio Bentivoglio), njegova hči (Matilde Gioli), njen fant (Guglielmo Pinelli), sicer sin še bogatejšega hedge-finančnika (Fabrizio Gifuni), njegova frustrirana, prešuštna žena (Valeria Bruni-Tedeschi) in drugi, Rašomon zadiši po Umoru na Orient ekspresu, navsezadnje, pohlep, korupcija, plutokratska vzvišenost, prezir do nižjih razredov, ošabno okoriščanje z nestabilnostjo družbe in igre moči, ki mrežijo vso to elito, so nesreča, ki čaka, da se zgodi. “Človeški kapital” je elita že tolikokrat povozila, da ga na cesti niti ne opazi več.