Nočni lov

za -

Non-stop.

Če je junak zelo osamljen, melanholičen, pomečkan in zapit, če je bil v prejšnjem življenju specialist za ubijanje, če rešuje svojega otroka, če mimo pritečejo Albanci, če se prelevi v maščevalca in če nekje vmes barabi po telefonu zelo natančno razloži, kako neusmiljeno ji bo polomil kosti, potem je zelo velika verjetnost, da ga igra Liam Neeson, zadnjih sedem let – vse tja od Ugrabljene – novi akcijski junak.

Lahko bi ga igral tudi Chuck Norris ali pa Sly Stallone, toda ne prvi ne drugi ne bi bil zapit. Neeson pa potrebuje zelo nizek štart, da bi lahko tekel vso dolgo, intenzivno, deževno, zimsko, newyorško noč, v kateri kot nekdanji poklicni morilec, ki ga niso zaman klicali “Grobar”, iz rokava potegne vse stare dirkaške, pretepaške, daviteljske in strelske trike, ko sebe in sina, sicer boksarja (Joel Kinnaman), “najbolj iskana človeka v mestu”, rešuje pred irskim gangsterjem (Ed Harris), ki nanju spusti vse svoje pse (Common!). Neeson, ki hoče pokazati, da je tudi igralec, vmes – v slogu Mannove Vročine – prestižno posedi in pokramlja s Harrisom, zato je film, ki stalno mežika Friedkinovi Francoski zvezi, Ferrarovemu Kralju New Yorka, Mendesovi Poti v pogubo in Joanoujevemu Stanju milosti, daljši, kot bi pričakovali, toda na koncu brezplačno – pač v imenu morale, kesanja, pokore in odrešitve – pobije več ljudi, kot jih je v prejšnjem življenju pobil za denar, tako da njegovi uboji izgledajo kot predbožična spoved v dobi repa.