Igrivost linij

Ob vstopu v prvo preddverje Cankarjevega doma se je že od daleč slišal pogovor; prihajal je izza paravanov, kjer je postavljena razstava grafičnega oblikovalca Radovana Jenka. Glasova sta razpravljala, ali je Jenko ustvarjalec, ki posreduje med dvema jezikoma, med verbalnim in vizualnim, ali pa oboje združuje v vidno sporočilo kot enakovredna izrazna elementa. Torej, da v resnici ne gre za prevajanje iz verbalnega v vizualno, ampak sta beseda in slika enakovredni, sicer samosvoji, a se dopolnjujeta v skladno celoto učinkovitega vidnega sporočila.

Le kateri izmed sogovornikov je imel prav? Oba ali nobeden? Bistvo vidnih sporočil naj bi bilo podajanje »literarne« vsebine z drugimi sredstvi – s podobami. Torej s takšno obliko sporočila, ki je namenjena predvsem očem, ne ušesom, dojemanju s pogledom in manj branju. Sogovornika sta poudarila nekaj točk: črna črta in rokopis prevladujeta, njegova dela so vedno bolj napolnjena z besedami in stavki, ki nažirajo likovne elemente, vendar s tem želi doseči popolno ujemanje informacije s podobo, hkrati ročna pisava ilustrira neposrednost. To dobro ponazarja več plakatov za gledališke predstave/kabaret Andreja Rozmana - Roze, ki podobno kot plakati za dubrovniški gledališki festival kažejo igrivost zvijajočih se linij Jenkovega rokopisa.

Kaj pove več o avtorju? Formalna analiza kompozicije in likovnih elementov ter izraza ali vsebina del, ki se ukvarjajo s težavami našega okolja in z globalnimi ekološkimi zagatami? Odgovor je skrit v nizu ekoloških plakatov, skupaj s prvim All beings in One, ki so miselni rebusi v likovni izvedbi.

Publika ima Jenka rada tudi in prav zaradi del, ki se ukvarjajo z ekološko problematiko. Njegova dela so odprta, optimistična in hkrati razmišljujoča. Prav tako je priljubljen med strokovnjaki. Alice Twemlow, angleška kritičarka, je zapisala, da ima rada njegovo nebo: »Vedno je zveneče jasno, sinje modro, posejano z belimi oblaki. Včasih uporabi fotografijo, včasih ga nariše sam ali za oblake uporabi strgane koščke papirja. Včasih kaj pluje po nebu, na primer besede, čebele, mavrice, jadrnice ali angeli. /.../ Jenku uspe zgostiti pomen in ustvariti iluzijo neomejenih prostranosti in pogledov, celo kadar ima na voljo le majhen pravokotni prostor.« Njegovi plakati so živi organizmi, ki živijo svoje življenje po tem, ko jih sveže stiskane razgrne na razstavi ali jih izroči naročniku. Navkljub njihovi zagonetnosti jim občinstvo podari interpretacijo svoje razplastene domišljije.

»Radovan Jenko se giblje v svetu, kateremu je postavil temelje mojstrski par Tomaszewski-Pągowska. Z dovršeno plemenitostjo brusi svoje knjižne projekte, s katerimi vzpodbuja bralca k občevanju z besedilom, prefiltriranim skozi avtorjev pogled na branje,« pa je slikovito označil Jenkovo delo Leszek Hensel v katalogu razstave Poljaki – vidna sporočila, ki je leta 1998 zakrožila po razstavnih prostorih v Varšavi in Ljubljani.

Tako imenovana »poljska šola«, kot slovenska stroka označuje grafične oblikovalce, ki so se šolali v Varšavi, je fenomen, ki ga je Hensel duhovito opisal: »Poljaki ... gre za vrsto, ki jo najdemo le v Sloveniji in še tam ni preveč razširjena. Vzgojena je bila v spoštovanju inteligence naslovnika, začinjena s ščepcem humorja, če ne tudi upornosti, in v sistemu znakov, ki jih je odkrivala v delavnicah Pągowske, Stannyja, Szancerja, Szczechure in Tomaszewskega, mojstrov, povezanih z varšavsko Akademijo lepih umetnosti.« Poljsko grafično oblikovanje in omenjeni profesorji so bili kmalu po drugi svetovni vojni dovolj posebni, drugačni in opazni v svoji odličnosti, da so zasedli marsikatero stran v takratnih svetovnih oblikovalskih revijah in strokovni literaturi.

Poljska estetika je pri nas najprej očarala Tomaža Kržišnika, ki se je odpravil študirat v Varšavo že leta 1964, nato so mu čez slabih deset let sledili še Zdravko Papič, Radovan Jenko, Libero Pertič, Alojz Zorman Fojž in Ivan Marko. Slovenski »Poljaki« so odlični grafični oblikovalci in dr. Stane Bernik, avtor sintagme »poljska šola«, v besedilih poudarja, da je vdor »Poljakov«, torej mladih ustvarjalcev, »ki so bili v stiku s heroičnim obdobjem novodobnega poljskega plakata in grafičnega oblikovanja, katerega so v svet ponesli izjemni poljski oblikovalci«, v slovensko grafično oblikovanje prinesel zelo poseben slog – pikturalno poudarjen, torej barvno slikovit, izrazno močan, poduhovljen in hkrati duhovit, znakovno zmeraj premišljen, inovativen, tudi z močno narativno noto.

Radovan Jenko je torej »Poljak« in v Varšavi je študiral v burnem obdobju poljske zgodovine, polne družbenih pretresov in pritiskov, v času, ko se je v Gdansku vzpostavljalo neodvisno sindikalno gibanje Solidarnošč. Diplomiral je leta 1981 iz plakata pri Henryku Tomaszewskem in iz slikarstva pri Teresi Pągowski. Študij mu je dal specifično metodo dela, kulturo humorja, hkrati samosvojost in samozavest ter dobro poznavanje metjeja. Po vrnitvi domov je delal v oblikovalskem oddelku celjske tovarne Aero in se leta 1986 vpisal v razvid samozaposlenih v kulturi.

Odličnost v oblikovanju mu je prinesla profesuro na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani, kjer že od leta 1991 poučuje vizualne komunikacije. Veliko dela s študenti tudi zunaj obveznih šolskih programov, eden takšnih je Poster festival in leta 2011 so razgrnili dela, ki so prispela na razpisano temo Razkriti obrazi fašizma. Prejel je veliko nagrad, naj omenimo le najpomembnejše – nagrada Prešernovega sklada (1991), srebrna medalja (1991) in častna diploma ADC New York (1997), prva nagrada na 6. trienalu Eco Poster v Harkovu v Ukrajini, srebrna medalja na trienalu Toyama Poster (2012), itd. Njegove plakate najdemo v muzejskih in galerijskih zbirkah širom po svetu, med drugim tudi v Izraelskem muzeju v Jeruzalemu, v muzeju Neue Sammlung v Münchnu, v Danskem muzeju plakata v Århusu, muzeju plakatov Wilanów v Varšavi ... in težko bi našteli vse svetovne bienale, festivale in mednarodne razstave, kjer je sodeloval.

Že leta pa sodeluje tudi z Mladino. Pred tremi desetletji je pripravljal naslovnice, zadnji dve desetletji pa je eden od članov žirije, ki izbirajo družbeno angažirana oglasna sporočila za rubriko Proglas na tretji strani Mladine.

Tokratno razstavo je naslovil Vse in v želji, da bi občinstvu pokazal čim več, je v preddverje Cankarjevega doma nanizal nekaj sto del in z njimi obiskovalce zaposlil za več ur. Razstava sporoča, da Jenko ni le odličen afišist (avtor, ki ustvarja plakate), ampak je njegov diapazon veliko, veliko širši.

Razstava vidnih sporočil:
Radovan Jenko: Vse
Kje: Prvo preddverje Cankarjevega doma, Ljubljana
Kdaj: do 30. aprila 2015