Človek, ki prinaša smrt

Ameriški pevec Glen Campbell, posebej znan po štiklu Rhinestone Cowboy, je pred leti slovel tudi s štiklom Galveston, ki je šel takole: »Galveston, o, Galveston – tako zelo se bojim smrti.« Da je ta preroški verz postal meso, je poskrbel Robert Durst, ko je leta 2001 v Galvestonu, teksaškem mestecu v Mehiškem zalivu, razsekal in razžagal soseda, 71-letnega Morrisa Blacka, ter njegov torzo in okončine zbasal v črne vreče za smeti in jih potem zmetal v morje, misleč, da bodo potonile, pa niso. Ko so ga prijeli, ni skrival, da je soseda razsekal in razžagal, toda sodišče ga je kljub temu oprostilo. Not guilty, je odločila porota.

Trik je bil v tem, da so mu sodili le zaradi umora – obtožnica je trdila, da je soseda umoril. Durst pa je trdil, da sta se s sosedom, ki ga je nepričakovano zasačil v svojem stanovanju, zravsala za pištolo, ta se je po nesreči sprožila in krogla je soseda zadela v glavo. Trupla se je skušal znebiti, ker pa je bil prešibak, da bi ga zvlekel v avto, je sklenil, da se ga znebi po kosih. Porota mu je verjela. To, da je soseda razsekal in razžagal, je bilo irelevantno – obtožnica ga v tej točki ni bremenila. Le zakaj bi kdo človeka razsekal in razžagal, če ga ni tudi umoril, je razmišljalo tožilstvo, prepričano, da bo tako razmišljala tudi porota. Pa ni.

Človeka, ki ga nisi umoril, lahko mirno in nekaznovano razsekaš in razžagaš. Ali bolje rečeno: človeka lahko mirno in nekaznovano razsekaš in razžagaš, če imaš za obrambo brezmejne količine denarja, če te brani odvetniški dream team in če si magnat. In Robert Durst je natanko to: magnat, član patricijske newyorške elite, dedič milijardnega nepremičninskega imperija, žolč tistega odstotka, ki je vedno nedolžen in ki se vedno izmaže.

Dursta so v Galvestonu prijeli nehote: v neki trgovini je ukradel sendvič. Nič, videti je hotel, ali mu bo uspelo – in ali se bo izmazal. Ko so ga prijeli, je imel obrito glavo in obrite obrvi. Ne po naključju: obrvi si ne moreš obriti po naključju. Glavo še manj. Toda niso vedeli, koga so prijeli: v Galvestonu je živel pod lažnim imenom – ženskim. Tudi lasuljo si je nataknil. Kot Tootsie. Le da ni govoril, ker bi ga glas izdal. Si je pa omislil poceni damsko torbico.

Durst je apokaliptična verzija Forresta Gumpa – jinx: človek, ki prinaša nesrečo. Bogataš, ki prinaša smrt.

Galveston slovi kot mesto, v katero se zatečeš, da bi izginil – da bi torej za sabo zabrisal sledi. Durst je hotel izginiti, toda ne brez razloga: leto prej so na Beverly Hillsu našli umorjeno Susan Berman, njegovo prijateljico, pisateljico in scenaristko (The Real Las Vegas, 1996), sicer hčerko nekega pretkanega, morilskega mafijca. Vsi so s prstom pokazali na Dursta, ta pa je trdil, da je nedolžen in da z njeno smrtjo nima nič. Policija je kmalu omagala. Sojenja ni bilo. Morilca niso našli. Špekulirali so, da jo je likvidirala mafija, ker naj bi bila pisala knjigo, v kateri naj bi o lasvegaški mafiji razkrila nekaj eksplozivnega.

Toda na Dursta s prstom spet niso kazali brez razloga: prav tedaj, leta 2000, so začeli obujati preiskavo skrivnostnega, nikoli pojasnjenega izginotja Kathie Durst, njegove žene. Mediji so bili polni »afere Durst«. Vsi so pletli in napletali, kaj se je zgodilo leta 1982, ko je brez sledu »izginila« (nikoli je niso našli), a tudi razpletali, kar pomeni, da so s prstom kazali na Dursta, ta pa je – tako kot leta 1982 – trdil, da je nedolžen in da z izginotjem žene, s katero sta se resda stalno ravsala in ki jo je resda pogosto pretepel, nima absolutno nič. Hej, pobegnila mu je – oglejte si film V postelji s sovražnikom!

Prav zato, je rekel, po tistem ravsanju in samosprožitvi pištole v Galvestonu ni poklical policije, ampak se je trupla raje grizlijevsko znebil: le kdo bi mu po vsem tem – sredi medijske ofenzive, sumničenja, obtožb in spolnih šarad – sploh verjel, da ni umoril soseda, Morrisa Blacka? Robert Durst res nima sreče: okrog njega ljudje skrivnostno umirajo in izginjajo. Samo pojavi se, pa se zgodi kaj hudega, strašnega, nepojasnljivega. Vedno se v napačnem času znajde na napačnem kraju. Sam je vedno znova nedolžen. Kot Forrest Gump. Toda Durst je apokaliptična verzija Forresta Gumpa – jinx: človek, ki prinaša nesrečo. Bogataš, ki prinaša smrt.

»Jasno, vse sem pobil«

In to, česar ni uspelo storiti ameriškemu pravosodju, je storil Jareckijev epski dokumentarec Človek, ki prinaša nesrečo (The Jinx: The Life and Deaths of Robert Durst), filmska mojstrovina, ki jo je nedavno v šestih epizodah predvajal TV-kanal HBO. Jinx je epopeja »zločina brez kazni«, briljantna slika ameriške tragedije, vivisekcija ameriškega sna, ki ga je elita prelevila v truplo, spektakel preiskovalnega žurnalizma in filigranski ekspoze pravosodne slepote, ki gre po poti slovitega dokumentarca Tanka modra črta (The Thin Blue Line, 1988), v katerem je Errol Morris dokazal, da dallaškega policaja leta 1976 ni umoril ta, ki so ga obsodili na smrt, ampak nekdo drug (ki je medtem za nameček umoril še enega policaja, kar se ne bi zgodilo, če bi ga prijeli in obsodili tedaj, ko bi ga morali), in nič manj slovite dokumentarne trilogije Izgubljeni raj (Paradise Lost, 1996, 2000, 2011), v kateri sta Joe Berlinger in Bruce Sinofsky postopoma dokazala, da treh osemletnikov v arkansaški vukojebini Robin Hood Hills leta 1993 niso umorili trije deklasirani, subproletarski najstniki (»West Memphis 3«), feni »satanistične« Metallice in »perverzne« Wicce, ki so jih – brez enega samega fizičnega dokaza – obsodili na smrt oziroma dosmrtno ječo. Sodišča delajo za privilegirane – deprivilegirani se lahko zanesejo le še na dokumentarce. Ali bolje rečeno: pošteno sojenje jamčijo le še dokumentarci.

In da bi bila mera polna, so Roberta Dursta – zaradi posesti orožja in marihuane, begosumnosti in suma o vpletenosti v umor Susan Berman – ponovno aretirali 15. marca, le 12 ur pred startom šeste, sklepne epizode, v kateri povsem na koncu, ko se pogovarja sam s sabo, a ne ve, da ima še vedno pripet mikrofon, dahne: »Pa imaš. Dobili so te!« In po krajšem mrmranju doda: »Kaj hudiča sem storil? Jasno, vse sem pobil.«

Jeanine Pirro, nekdanja tožilka, ki ga je preganjala, je v svojem šovu na TV-kanalu FoxNews oznanila: »Imajo ga!« Pirrova nastopa tudi v dokumentarcu – tako kot pač vsi, ki so imeli kakršnokoli zvezo z Durstom, njegovimi žrtvami in »primerom Durst«, tudi sam Durst, pa četudi so mu odvetniki nastop odsvetovali, češ da to zanj ne bo nujno dobro. Toda Durst je dal Andrewu Jareckiju celo dva intervjuja. Ja, prišel je po repete. Hotel je nastopati. Vsem tikom navkljub. Jarecki, ki je leta 2003 debitiral z odmevnim dokumentarcem Lov na Friedmane (Capturing the Friedmans), v katerem je praktično dokazal, da je sodišče v neki pedofilski aferi obsodilo tudi napačnega človeka, je pred nekaj leti posnel Vse dobro (All Good Things, 2010), igrani film o »aferi Durst«, v katerem je Dursta – iz pravnih razlogov pod fiktivnim imenom (»David Marks«) – igral Ryan Gosling (guilty!), toda alegorika ni več prišla v poštev: Durst je hotel igrati samega sebe. Zakaj bi pustil, da mu kdo ukrade šov? To je njegova zgodba. To je njegova dividenda. To je njegov oskarjevski špil. S tiki vred.

In res, Durst izgleda kot igralec, ki igra samega sebe – kot igralec, ki neskončno uživa v tem, da igra samega sebe. Tako kot indonezijski gangsterji in nekdanji člani paravojaških milic, ki v Oppenheimerjevem dokumentarcu Teater ubijanja (The Act of Killing, 2012) z užitkom in zvrhano mero nostalgije pripovedujejo, kako so v šestdesetih letih prejšnjega stoletja pobijali komuniste. »Spontano sem stopil do njega in mu odsekal glavo,« pravi ostareli Indonezijec. »Glava je ležala na tleh in oči so bile še vedno odprte. Zaradi tega me še vedno mučijo more. Zaradi tistih odprtih oči. Samo zaradi njih. Še vedno me gledajo. Zakaj mu nisem zaprl oči! Če bi jih zaprl, bi bilo vse v redu.« Ni torej težava v tem, da je človeku odsekal glavo, ampak v tem, da tej odsekani glavi potem ni zaprl oči. Tudi Durst je onemu moškemu v Galvestonu odsekal glavo, a je potem niso nikoli našli, tako da forenziki in specialisti za balistiko niso mogli ugotoviti, ali se je pištola res samosprožila – ali pa jo je Morrisu Blacku v tilnik sprožil Durst. Ni glave, ni odprtih oči.

Indonezijski krvniki umore priznajo, obenem pa se z njimi tudi hvalijo. Durst umorov resda ne prizna, a ne bi mogli reči, da se z njimi ne hvali. Ko drugi špekulirajo, kaj naj bi se bilo zgodilo, ko popisujejo njegove delikte, ko razlagajo, kako spretno se je vedno izmazal, so to hvalnice njegove »zvijačnosti«, njegove »briljantnosti«, njegove »genialnosti«. Da Durst to tako doživlja, vidite po tem, kako kaj reče in kako si za vsak odgovor čestita – vprašanja, ki mu jih postavlja Jarecki, pa ima itak za izraz občudovanja. Težko boste našli človeka, ki bi tako užival v tem, da mu nihče ničesar ne verjame in da mu obenem nihče nič ne more – ki bi torej tako užival v svoji sumljivosti in obenem občutku vsemogočnosti. Zdi se, kot da skuša Durst kanalizirati Nicka Brodyja, junaka TV-serije Domovina, veterana iraške vojne, dolgoletnega jetnika talibanov, ob katerem so se vsi spraševali: so ga v Iraku spreobrnili v terorista ali ne? Je »naš« ali »njihov«? Dvoumnost je dosežek te serije – tako kot tudi občutek negotovosti, moralne zmedenosti, nepotešenosti in neodločnosti, ki ga zbuja pri gledalcu.

In Robert Durst skuša kanalizirati prav ta dosežek. Ne nastopa le kot igralec, ki uživa v tem, da igra samega sebe, ampak predvsem kot bogataš, ki hoče videti, ali se bo tudi tokrat – v tem dokumentarcu, v svoji biografiji – izmazal.

Umor kot dosežek

Ko so ga v Galvestonu priprli, je spal med kriminalci iz nižjih socialnih slojev, ki pa jih je občudoval: »To, kar so dosegli, so dosegli sami.« Za razliko od njega. »Ničesar v življenju nisem sam dosegel. Rodil sem se bogat. Kar začnem, začnem že bogat.« Ker je bogat, ne more ničesar doseči. Ker je Durst, ne more ničesar doseči. Kapital mu preprečuje dosežke. In to ne katerikoli kapital, ampak prav rentni kapital, ki živi na račun produktivnega kapitala, ali, če hočete, ki duši in davi produktivni kapital. Dursti so rentniški razred, ki profite stiska iz nepremičnin – in ne pozabite, kako so prav nepremičninske hipoteke prepakirali v mistične finančne produkte (CDO), ki so potem iztirili finančni sistem in nas pognali v krizo.

Durst je rentnik – tako neproduktiven, tako nekreativen, tako sterilen, tako brezidejen in tako brezciljen kot John E. du Pont, sociopatski, shizoidni dedič industrijskega imperija, rentnik, ki je v Millerjevem Foxcatcherju (2014) tako bogat, da zboli. Renta se deduje kot bolezen. Ko živiš od rente, nimaš kaj početi, družbi si nekoristen, vlečeš le rento, ki je ne vračaš v produkcijo, nič v tvojem življenju ni dosežek, tako da tvoj dosežek postane umor. Ali pa še bolje: tvoj največji dosežek postane izmuzljivost. In prav izmuzljivost je edini način, na katerega lahko Durst demonstrira svojo prisotnost in učinkovitost, svojo kapitalsko in razredno vzvišenost, svojo »genialno« privilegiranost – to, da ubija in se pri tem vedno znova izmaže, je njegov edini znak življenja, njegov edini dosežek. Rentni kapital je družbeno mrtev: njegova edina »družbena« funkcija je, da rešuje bogataše – da jim torej omogoča, da se izmažejo.

Človeka, ki ga nisi umoril, lahko nekaznovano razsekaš. Ali bolje rečeno: človeka lahko mirno in nekaznovano razsekaš in razžagaš, če imaš za obrambo brezmejne količine denarja.

Kriminalce iz nižjih socialnih slojev po drugi strani vedno dobijo. In vedno jih obsodijo. Si predstavljate, da bi moški iz nižjega socialnega sloja razsekal in razžagal soseda? V dveh dneh bi ga obsodili na smrt. In če ne bi bilo dokazov, bi dokaz postala sama odsotnost dokazov – ali pa to, da posluša Metallico.

Durst policiji, tožilcem in medijem vedno pusti toliko, da ga lahko sumijo, a nikoli dovolj, da bi ga obsodili. Sendvič v tisti galvestonski trgovini je ukradel, da bi videl, ali se lahko izmaže. Za tiskovno predstavnico je najel Susan Berman, hčerko mafijca, ki je počel svinjarije, a se je vedno izmazal. Soseda je razsekal in razžagal, a poskrbel, da je njegova glava – corpus delicti – za vedno izginila. Kot Kathie Durst. Sam vedno s prstom pokaže nase, toda le zato, da bi se lahko čim »spektakularneje« in čim »genialneje« izmazal. Kot magnatski Anthony Hopkins, ki v Hoblitovem Zlomu (Fracture, 2007) umori ženo, umor prizna in izroči pištolo, s katero jo je ustrelil, toda le zato, da bi se lahko »genialno« in »spektakularno« izmazal, da bi torej lahko demonstriral premoč rentnega kapitala.

Kaj če je tudi njegov finalni monolog, s katerim naj bi si zapečatil usodo (»Kaj hudiča sem storil? Jasno, vse sem pobil.«), v resnici le »dokaz«, s katerim se je hotel dodatno in dramatično obremeniti, da bi se lahko še »bolje«, še »spektakularneje« in še »genialneje« izmazal? Navsezadnje, na to, da ima še vedno pripet mikrofon in da snemajo vse, kar govori, so ga opozorili že prej, v eni izmed prejšnjih epizod, ko je sam pri sebi kot kak šolar utrjeval odgovor: »Nikoli nisem namerno in premišljeno lagal.«