Maščevalci: Ultronova doba

Kapitalizem ni rešitev.

Maščevalci – Stotnik Amerika (Chris Evans), Iron Man (Robert Downey), Črna vdova (Scarlett Johansson), Hawkeye (Jeremy Renner), Thor (Chris Hemsworth) in Hulk (Mark Ruffalo) – so superjunaki, ki rešujejo človeštvo. To je njihov poklic, njihova služba. To počnejo 24 ur na dan, 7 dni na teden. Dopusta nimajo. Prostega časa tudi ne. Bolje da ga nimajo: ko rešijo človeštvo in ko si utrgajo čas zase, so namreč rahlo izgubljeni – ne vedo točno, kaj bi počeli.

Dolgočasijo se, drug pred drugim se petelinijo, merijo si ego (kdo lahko dvigne Thorovo kladivo?), drug drugemu – oh, in nam – se “odpirajo” (s sanjami, flešbeki, ne ravno motiviranimi spovedmi, patetičnimi osebnimi mitologijami, pompoznimi replikami ipd.), skupaj vlečejo niti iz prejšnjih delov, kolektivnih (Maščevalci) ali solističnih (Iron Man, Thor, Stotnik Amerika, Hulk), magari tistih, v katerih jih sploh ni bilo (Možje X), spočenjajo niti, ki bodo zacvetele šele v neizogibnih nadaljevanjih (Marvelove avanture so pač megahiti), včasih se celo zdi, da bi reševanje človeštva najraje prepustili komu drugemu. Med Hulkom in Črno vdovo se začne spletati romanca, za Hawkeya se izkaže, da ima dom, ženo in družino, Tony Stark, alias Iron Man, pa snuje futuristično “umetno inteligenco”, vsemogočnega Ultrona, ki naj bi jih nadomestil – vidite, vsi skupaj bi se radi po malem ustalili in zaživeli kot vsi normalni ljudje. Stalno reševanje človeštva je napor, garanje, stahanovščina. Kakšno življenje pa je to? Stalno garanje, stalno ugonabljanje, brez dopustov in brez prostega časa. Točno, tak delovni tempo, take strese in tako ugonabljanje lahko vzdržijo in preživijo le superjunaki, bitja z nadnaravnimi sposobnostmi, železni, jekleni silaki, ki izrazu “delovni polet” priskrbijo spektakularno sliko.

Človeštvo v tej superjunaški enačbi zamenjajte s kapitalizmom, pa dobite alegorijo delavskega razreda, ki vsak dan – stalno, neprestano, 24 ur na dan, 7 dni na teden, brez predaha, brez dopustov in prostega časa, garaško in stresno – rešuje kapitalizem. Celo superjunaki – edini, ki še lahko vzdržijo divji tempo neoliberalnega kapitalizma – so prišli do skrajne meje, do “kritične” točke, ko bi jih morali zamenjati stroji, roboti, umetna inteligenca, ultroni ipd., kar pomeni, da so taki utopisti kot povsem navadni ljudje, ki so mislili, da jih bodo nekoč, v bližnji prihodnosti, po veliki tehnološki revoluciji, zamenjali roboti, tako da bodo imeli sami ogromno prostega časa: ne bo jim treba več toliko delati, ne bo se jim več treba ugonabljati, ne bo jim treba več živeti v takem stresu, delali bodo le še nekaj ur na teden, vse bodo naredili roboti, umetna inteligenca, ultroni. In zdaj so ljudje tam, v tehnološki mandali, v “dobi Ultrona”: roboti, umetna inteligenca, ultroni, internet so tu, delajo pa je več kot kadarkoli. Prostega časa ni. Dopust vedno meji na odpust.

Toda Iron Man, Hulk, Thor, Stotnik Amerika in ostali so še vedno prepričani, da je človeštvo treba na vsak način rešiti, pa četudi je – kot lepo pokažejo njihove bombastične, drastične, kaotične, ringelšpilske “operacije”, fantazijske replike ameriških intervencij v tretjem svetu (tu imate geopolitične metafore Irana, Rusije, Severne Koreje in Bližnjega vzhoda, če smo že ravno pri tem) – med reševanjem in uničevanjem zelo tanka črta. Človeštvo je rešitev, se glasi njihov credo. Ali bolje rečeno: kapitalizem je rešitev. Ultron (James Spader), diabolični, neobvladljivi, zavojevalski, destruktivni robot, Starkov mutantski, distopični produkt, ima o tem ločeno mnenje: človeštvo ni rešitev, ampak problem. Ali bolje rečeno: kapitalizem ni rešitev, ampak problem. Kdo pravi, da je treba človeštvo rešiti? Hočete mir na svetu? Odstranite človeštvo! Ni človeštva, ni problema – ni kapitalizma, ni problema. Kdo pravi, da je treba kapitalizem rešiti, bi rekel Ultron, če bi bil človek.