Kapitalizirani kapital

Osemdeseta leta so bila v Sloveniji že usklajena z Zahodno Evropo – naelektrena z adrenalinom jezne mladine, prepojena z znojem delavcev in začinjena z bližnjim dotikom državnih represivnih organov. Svoj energijski naboj so zagnala že v drugi polovici sedemdesetih. Takrat so prvi punkerji vznemirili socialistično (meščansko) idilo, vajeno le drobnih izgredov hipijskega »pacifizma«. Duh osemdesetih let je prehiteval svojo dekado podobno, kot je 21. stoletje prehitevalo samo sebe in že v prejšnjem stoletju količilo svoj ustroj. Svet je postajal postindustrijski, postimperialističen, postgutenbergovski, poststrukturalističen, postmarksističen, postmoderen ... vse je postalo POST, nekaj IZZA, kar je nadomestilo resnična razmerja in napovedovalo eno največjih in najbolj travmatičnih, vsesplošnih družbenih preobrazb v zgodovini človeštva, ki jo danes že živimo, a še vedno težko dojemamo.

In ko sta se punk in postmodernizem prepletala po mentalnem horizontu Slovenije, je na presečišču vzniknila glasbena skupina Laibach, glavni generator Neue Slowenische Kunst (NSK) – umetniške skupine, ki je postala »institucija«. Imela je svojo strategijo, svojo ideologijo, jemala se je strogo resno in si poskušala prisvojiti državo. Bilo je torej umetniško gibanje s konkretnimi učinki v realnem, gibanje, ki je prestopalo meje umetnosti in občasno prevzelo vlogo političnega igralca na spolzkem terenu skrhane politične stvarnosti tedanje SFRJ.

Začelo se je leta 1980 v industrijskih Trbovljah, takrat še z industrijskim rockom glasbene skupine Laibach. Bila je tako zelo drugačna in drzna, da je kmalu pridobila zveste privržence, nekatere tudi v takrat najbolj množičnem subkulturnem punkovskem gibanju. Skupna jim je bila nova senzibilnost, oboji so si nadeli drugo kožo – eni črno usnje, drugi vojaške uniforme. Oblikovala se je subkultura v močni oporečni drži ter v nasprotju z uradno kulturo in s kodeksi obnašanja. Vse to je vznemirjalo lokalno in državno politiko, zato je v strahu pred nepokorno mladino aktivirala represivni aparat in v tej mreži se je pogosto znašel Laibach in kasneje tudi NSK. Laibach je že s prvo plakatno akcijo leta 1980 vznemiril lokalne politične oblasti in čez dobro leto je prišla uradna prepoved, da bend ne sme javno nastopati pod svojim imenom, razlog naj bi bila raba nemškega imena za Ljubljano.

Zakaj takšen silovit odziv takratnega represivnega državnega aparata? Se je morda ustrašil svoje zrcalne slike – militaristične ikonografije, uniform, govorice discipliniranih teles in manipulacije podob? V resnici je bilo ozadje represivnega odziva širše. Leta 1981 je Radio Študent organiziral prvi festival Novi rock in punk bendu Idrijske kuzle so cenzorji (to vlogo je prevzel Radio Ljubljana) prepovedali izvajanje pesmi Še pomnite, tovariši. Čez dva meseca so oblasti sprožile naci punk afero in poskušale dokazati »nacistično naravo« punka. Nad punkerji se je nasilje izvajalo tudi po šolah, na ulicah in doma. Ti dogodki so proizvedli družbeni nemir, ki se je v nekaj mesecih preobrazil v eno bolj množičnih in družbeno najbolj angažiranih gibanj v Sloveniji. In takrat, na začetku osemdesetih let, je bilo to gibanje vir, iz katerega je civilna družba moč črpala kasneje, ob koncu tega desetletja. Takšni represiji mladi punkerji sami ne bi bili kos. Brez podpore Radia Študent, študentskih časopisov Tribuna in Katedra, revije Mladina, novih družbenih gibanj, intelektualnih krogov različnega izvora, predvsem pa predstavnikov družbenokritične misli (od pripadnikov lacanovske in frankfurtske šole do raziskovalcev historičnega materializma), ki so se vsi dejavno vključili v kritiko oblasti in nastalih razmer, bi mlade upornike pogoltnili zapori in prevzgojni domovi. Knjiga Mladena Dolarja Struktura fašističnega gospostva (1982) je bila ključnega pomena za analizo takratnih družbenih razmer.

V takšnem družbenem brbotanju se je glasbeni skupini Laibach leta 1984 pridružila skupina slikarjev, poimenovana IRWIN. Dušan Mandić, Miran Mohar, Andrej Savski, Roman Uranjek in Borut Vogelnik so začeli sodelovati že leto prej. Tako kot za glasbeno skupino Laibach je bil tudi zanje pomemben duh kolektivizma, imena posameznikov niso bila pomembna, prav tako ne avtorstvo. Prevzeli so strategijo retroavantgarde, neke vrste recikliranje in reprezentiranje preteklih umetniških oblik in slogov ter hkrati vzpostavljali specifična razmerja do družbenega in političnega, se spogledovali z mislijo, da bi kolaborirali z ideološkim aparatom države, pa četudi subverzivno in izkoriščajoč njemu lastne mehanizme. Njihovi projekti Rdeči revirji (1985), Slovenske Atene (1987) in NSK država (1991) so problematizirali definicijo države, političnega in nacionalnega.

In ko se je Laibachu in skupini IRWIN pridružil še tretji konstitutivni element – Gledališče sester Scipion Nasice (GSSN) –, so si vsi skupaj nadeli ime Neue Slowenische Kunst. Pod dežnikom NSK so obdržali vsak svojo ustvarjalno samostojnost – a niso bili le Laibach kunst, IRWIN in GSSN; vzniknili so še oddelek za čisto in praktično filozofijo (Peter Mlakar), Graditelji (oddelek za arhitekturo in urbanizem z Andrejo Medvedič, Stašo Zupančič, Aljošo Kolencem, Alešem Prijonom in Andražem Torkarjem), Retrovizija (oddelek za film in video s Petrom Vezjakom in oddelek za film z Igorjem Zupetom) ter Novi kolektivizem (oddelek za oblikovanje z glavnim oblikovalcem Darkom Pokornom in člani iz posameznih skupin znotraj NSK, Roman Uranjek je bil iz skupine IRWIN, Miran Mohar je bil takrat še član GSSN, Dejan Knez pa član Laibacha).

Gledališče sester Scipion Nasice je bilo ustanovljeno leta 1983 kot retrogardistično gibanje v gledališču, ki je raziskovalo odnose med religijo, umetnostjo in državo, torej spektakelsko funkcijo gledališča nasproti spektakelski funkciji države. Tako je leta 1986 na oder ljubljanskega Cankarjevega doma postavilo retrogardistični dogodek Krst pod Triglavom, ki pomeni enega izmed prelomnih dogodkov v zgodovini slovenskega gledališča, glasbo za predstavo je prispeval Laibach. Ustanovitelji GSSN so bili Dragan Živadinov (idejni konstruktor stilne formacije retrogardizma), Eda Čufer in Miran Mohar. V manifestu Sestrsko pismo so sprogramirali Pojavljanje, Vstajenje in poslednje Samouničenje, ki se je zgodilo leta 1987. Živadinov je še isto leto ustanovil Kozmokinetično gledališče Rdeči pilot in Kozmokinetični kabinet Noordung ter mu že takoj določil letnico prenehanja delovanja 2045. Njegova vizija novega gledališča in intenzivno ukvarjanje s slovenskim pionirjem kozmonavtike, vesoljskih poletov in tehnologij Hermanom Potočnikom Noordungom sta pripeljala do neverjetnega uspeha, ko je leta 2012 v vasi Vitanje zrasla futuristična arhitektura in v njej center – Kulturno središče evropskih vesoljskih tehnologij (KSEVT).

Nekakšen storitveni oddelek NSK, kot se za oblikovalce tudi spodobi, da zagotavljajo storitve in rešujejo težave, so že leta 1984 ustanovili pod imenom Novi kolektivizem. Ta je prevzel vrsto naročil tudi od takratne Zveze socialistične mladine Slovenije (ZSMS), mladinske politične organizacije. Med naročniki so bile še revija Mladina in nekatere kulturne ustanove. A tudi pri grafičnem oblikovanju je retrogradno načelo ustvarjalcem prineslo nevšečnosti. Najprej s plakatom za mladinske delovne akcije leta 1985 (MDA ‘85), kmalu za tem, leta 1987, je Novi kolektivizem zmagal na javnem natečaju ZSMS za pripravo praznovanja dneva mladosti in oblikoval plakat, ki je za osnovni motiv izbral podobo mladca s slike nemškega slikarja Richarda Kleina, naslovljene Tretji rajh. Retrogardistična predelava totalitarne likovne podobe v zrcalu bratstva in enotnosti je sprožila silovito plakatno afero, ki je bila tako rekoč uvodna arija v tragedijo razpada nekdanje skupne države Jugoslavije.

ZSMS, tisto leto odgovorna za celotno podobo praznovanja dneva mladosti, je povabila GSSN, naj inscenira proslavo/predstavo. Vendar je bila posledica plakatne afere tudi, da tega velikega gledališkega spektakla, ki naj bi potekal ob Bohinjskem jezeru in na njem, ni bilo. S tem poslednjim dnevom mladosti se je samoukinil tudi

GSSN, torej gledališče kot država ali država kot gledališče. A četudi sta bila plakat in predstava/proslava takrat umaknjena, se je »dogodek zgodil«, SFRJ se je čez slabih pet let krvavo samoukinila.

Nekdaj močni korpus NSK je ostal kot fantom in v devetdesetih letih sočasno z nastankom slovenske države ustanovil svojo virtualno državo NSK. V obliki enkratnih performansov je odprl ambasade po nekaterih svetovnih prestolnicah: v Moskvi, Gentu, Berlinu, Sarajevu ... pod geslom Umetnost je fanatizem, ki zahteva diplomacijo. Skupina Laibach je medtem postala svetovna atrakcija in glasbene fene po vsem svetu navduševala s koncerti in z albumi Laibach (1985), Opus Dei (1987), Sympathy for the Devil (1989), Kapital (1992), NATO (1994) ... do nedavnega Spectre (2014), na katerem je objavila tudi uspešnico Whistleblower – himno, posvečeno »živžgačem«. Vzpostavili so se utečeni tokovi, ki so jih »pridelali« promotorji NSK s prirejanjem koncertov Laibacha in razstav skupine IRWIN po ZDA, Evropi in Veliki Britaniji. Državne institucije za promocijo slovenske kulture so dojele, da sta Laibach in IRWIN glavna kulturna izvozna artikla (poleg Plečnika), a jim tega ni uspelo izkoristiti. Pa vendar je ustvarjalnost NSK v nekem trenutku zares postala uradna umetnost in s Pankrti lahko njegovim predstavnikom zakličemo »državni ljubimci!«. Morda pa tudi niso nikoli zares pripadali subkulturnim gibanjem? Nemara je ta spomin le del popularnega zgodovinjenja, saj je NSK vedno gradil na paradoksu.

Ali nam bo razstava, ki jo bodo v ponedeljek odprli v ljubljanski Moderni galeriji, odgovorila na vprašanje – ali so osemdeseta leta ustvarila NSK ali je NSK ustvaril osemdeseta? Čas NSK so bila osemdeseta, to je gotovo. Že v devetdesetih letih je nekoč avantgardni NSK postal mainstream in v 21. stoletju se je prelevil v sebi lastne pričevalce in arhivarje, bili so vse manj NSK in vse bolj Laibach, IRWIN ... a še naprej so želi pozornost in slavo.

V Moderni galeriji bo prvič prikazana pregledna razstava NSK kot celote. Naslov razstave NSK od Kapitala do kapitala razlagajo skozi dejavnosti članov NSK, ki so v nekem trenutku ustvarili vsak svoje umetniško delo, naslovljeno Kapital. Kozmokinetični kabinet Noordung (nekoč GSSN) je leta 1990 insceniral predstavo Kapital, skupina IRWIN je leta 1991 knjigo in razstavo naslovila Kapital in glasbena skupina Laibach je leta 1992 izdala album Kapital. Kuratorica razstave in direktorica Moderne galerije Zdenka Badovinac je zapisala, da je »NSK treba razumeti v njegovi kompleksnosti in ambivalentnosti. Nobeno njihovo delo ni bilo zgolj artefakt, slika, gledališka predstava, koncert, propagandna akcija, provokacija, ampak večkrat vse to skupaj. Različni mediji in postopki so skupaj spletali celostno umetnino, Gesamtkunstwerk, ki je prekoračevala običajne meje umetnost.«

Razstava:
NSK od Kapitala do kapitala
Kje: Moderna galerija, Ljubljana
Kdaj: od 11. maja do 16. avgusta 2015