Pobesneli Max: Cesta besa

Mojstrovina.

“Kaj je cilj tega konvoja,” vpraša TV-reporter šoferja enega izmed tovornjakov, ki v Peckinpahovem Konvoju (1978) drvijo čez ameriški jugozahod. Odgovor: “Cilj tega konvoja je, da se giblje.” Tak je tudi cilj konvoja, ki v Cesti besa drvi čez futuristične avstralske puščave: da se giblje.

In res se giblje, od začetka do konca, kot perpetum mobile, kot film, ki lovi samega sebe, kot film, ki lovi to, kar je v filmu večje od njega samega, kot čisti film. Ko Max Rockatansky (Tom Hardy) in obritoglava Furiosa (Charlize Theron), Adam in Eva apokalipse, zajezdita konvoj in ko se potem za njima vsujejo armade frikovskih, gladiatorskih, prekarnih zasledovalcev, bi jih bilo itak neumno ustavljati: izrazijo se lahko le še s hitrostjo, ki je medij in sporočilo. Drug drugega lahko razumejo le še pri polni hitrosti. Od komunikacije je ostala le še hitrost, tako pospešena, tako besna, tako furijozna, tako vrtoglava, da je realnost prelevila v puščavo. In če hočejo preživeti, se ne smejo ustaviti. Vsak korak v prihodnost je vprašanje življenja in smrti. Cesta besa, briljantni comeback dr. Millerja, logistična mojstrovina in abstrakcija sodobnega pospeševanja, je rimejk Cestnega bojevnika (Mad Max 2), enega izmed najboljših akcijskih filmov vseh časov, zato je pravi čudež, da tudi sam izgleda natanko tako – kot eden izmed najboljših akcijskih filmov vseh časov.