Pogled tišine

Banalnost zla.

V Indoneziji so sredi šestdesetih let pobili več kot milijon komunistov. Njihovi rablji, nekdanji gangsterji in člani paravojaških enot, so v dokumentarcu Teater ubijanja infantilno pokazali, kako so jih pobijali – in tega pobijanja se še vedno spominjajo z nostalgijo.

Ne le da se spominjajo vsakega detajla, ampak vsak detajl ponovno odigrajo. Težko boste našli dokumentarec, v katerem bi kdo priznal toliko ubojev. Že zdavnaj bi jih aretirali, če človek – kot je rekel Joshua Oppenheimer, avtor Teatra ubijanja – ob prihodu v Indonezijo ne bi imel občutka, da je prišel v Nemčijo, v kateri so na oblasti še vedno nacisti. V dokumentarcu Pogled tišine, nadaljevanju Teatra ubijanja, jih obiskuje Adi, vaški optik, ki so mu tedaj z mačetami razsekali brata – brez jeze ali maščevalne sle jih sprašuje le, če svoje početje obžalujejo. Ne. Tudi občutka krivde nimajo. Le zakaj? Saj niso pobijali ljudi, ampak komuniste, ki ne verujejo v Boga – kdor ne veruje v Boga, pa ni človek. In kdor ne veruje v Boga, misli le na seks in prešuštvo, zato so komunistom odsekali jajca. Tudi Adijevemu bratu. Rablji, ki jih obiskuje Adi, so zdaj le še betežni, nemočni, napol slepi starci – indonezijska verzija “banalnosti zla”. Nekateri resda vse zanikajo, češ da gre le za komunistične laži, toda očitno niso videli Teatra ubijanja.

(Kinodvor)