Demolition Group: Zlagano sonce

Posavska alternativna skupina, ki že več kot trideset let, z vsemi vzponi in padci, deluje na domači glasbeni sceni, velja za verjetno najznačilnejšo glasbeno predstavnico turbulentnih osemdesetih let, obdobja, ko se je splošni jugoslovanski kolektivizem začel počasi razblinjati, predvsem po zaslugi tedanjih novih družbenih gibanj, ki so si tako vneto prizadevala za boljšo, svobodnejšo in bolj neodvisno prihodnost.

Danes, več kot četrt stoletja po mokrih sanjah, živimo to prihodnost. V precej zanikrni sedanjosti. Temačni sedanjosti, v kateri ni videti svetlejše prihodnosti. Sedanjosti, v kateri je solidarnost zgolj spomin na neko drugačno, svetlejšo preteklost, v kateri so živeli naši predniki. Slovenija in tudi druge nekdanje republike nekdanje Juge so se namesto h kolektivizmu obrnile h krutemu individualizmu, to je opaziti v vseh sferah današnje družbe.

In skupina Demolition Group je znova tukaj, da nas opozori na to. Ponovno, kot je to leta 2011 po skoraj desetletnem premoru storila z albumom Planet starcev, na katerem nas je hotela po svoje opozoriti na pasti vsesplošnega neoliberalizma, ki navidezno slavi človeka kot posameznika, čeprav ga hkrati izkorišča z najbolj zvitimi sredstvi. Krajše obdobje je sicer kazalo, da nam gre dobro, a blišča, ki so si ga v osemdesetih letih prejšnjega stoletja predstavljali borci za boljšo in svetlejšo prihodnost, že zdavnaj ni več. Zato se novi album posavskih alternativcev imenuje Zlagano sonce, saj živimo v družbi, ki je zlagana, ki nam skuša nenehno prodati slabo vsebino, zapakirano v bleščeč ovitek.

Vsebina albuma Zlagano sonce ni ravno bleščeča, zlasti ko poslušamo pronicljiva besedila Gorana Šalamona, a je zato toliko bolj kakovostna, saj gre za prvovrsten izdelek domače glasbene produkcije, ki še enkrat dokazuje, da za dobra in kritična stališča potrebujemo pogumne ljudi, takšne, ki si upajo na glas in brez zadržkov povedati, kaj je gnilega in pokvarjenega v naši mali državici in zunaj nje.

Če k temu dodamo še odlično glasbeno spremljavo treh ustanovnih članov zasedbe in več kot odlične mlade ritemsekcije (brata Tomi in Ivica Gregel) in novega, udarnega kitarista Matije Lapuha, dobimo zmes trdnih kitarskih rifov, rockovske razposajenosti in izrazito funkoidne ritmičnosti, ki občasno zaide v punkovske, občasno pa tudi v jazzovske vode.

Čeprav Demolition Group obstaja že tretjino stoletja, se z novim albumom predstavi kot izrazito mladosten, uigran in polnokrven sekstet, v katerem se mešajo zrelost (predvsem v besedilih) in udarna ter sveža energija. Vse to skupino znova postavlja v sam vrh slovenske glasbene produkcije. Kritično, pronicljivo in še kako primerno za današnje čase.