15. 5. 2015 | Mladina 20 | Kultura
»Ogromno ljudi je, ki imajo radi Svetlano Makarovič, pa jim rečem – kaj pa jaz? Kdo bo imel pa mene rad?«
Svetlana Makarovič
umetnica
Dobiva se v Bifeju pri Alzheimerju, kot ljubkovalno pravi kavarni doma starejših občanov, v katerem ima varovano stanovanje. Ob pol treh, da lahko v miru pogleda Sulejmana veličastnega, si obriše solze in popravi ličilo. Čeprav je dobro razpoložena, je nervozna. »Muce mi bodo pomrle od žalosti, kar naprej imam neke opravke,« reče in se zakolne, da jim bo na poti v Žabjo vas, kjer še vedno stoji njena rezidenca, kupila pol kile faširanega mesa, da se jim malo oddolži. Svetlana Makarovič, temna diva slovenske poezije, je pri svojih šestinsedemdesetih v polnem pogonu. Pred njo so trije projekti: nova knjiga, nova opera, koncert njenih šansonov. Premiere, tiskovne konference, recitali. Delo, ki ga ni nikdar dovolj, umetnost, ki hoče biti narejena, občinstvo, ki jo terja zase. Dokler še lahko daje, bo dajala. Mir in počitek, se zdi, bosta zagotovljena posthumno.
Ste praznovali dan zmage?
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
15. 5. 2015 | Mladina 20 | Kultura
»Ogromno ljudi je, ki imajo radi Svetlano Makarovič, pa jim rečem – kaj pa jaz? Kdo bo imel pa mene rad?«
Dobiva se v Bifeju pri Alzheimerju, kot ljubkovalno pravi kavarni doma starejših občanov, v katerem ima varovano stanovanje. Ob pol treh, da lahko v miru pogleda Sulejmana veličastnega, si obriše solze in popravi ličilo. Čeprav je dobro razpoložena, je nervozna. »Muce mi bodo pomrle od žalosti, kar naprej imam neke opravke,« reče in se zakolne, da jim bo na poti v Žabjo vas, kjer še vedno stoji njena rezidenca, kupila pol kile faširanega mesa, da se jim malo oddolži. Svetlana Makarovič, temna diva slovenske poezije, je pri svojih šestinsedemdesetih v polnem pogonu. Pred njo so trije projekti: nova knjiga, nova opera, koncert njenih šansonov. Premiere, tiskovne konference, recitali. Delo, ki ga ni nikdar dovolj, umetnost, ki hoče biti narejena, občinstvo, ki jo terja zase. Dokler še lahko daje, bo dajala. Mir in počitek, se zdi, bosta zagotovljena posthumno.
Ste praznovali dan zmage?
Seveda.
Kako pa ste ga praznovali?
Kot vedno, z rdečo zvezdo.
Pa se vam zdi, da smo fašizem dejansko premagali?
Zmaga nad fašizmom je zmerom samo začasna. Vedno znova ga je treba pohoditi. Je kot mrčes, ki se razmnoži, medtem ko ne gledaš. Kot ščurki. Ko že misliš, da si jih zatrl, in pozabiš nanje, v temi spet prilezejo na plano.
Zadnje čase veliko slišimo o konceptu narodne sprave. Kaj si mislite o njem?
Nobene sprave ne more biti. Kakšna sprava, kaj ni vse jasno? Saj jih ne pobijamo. Stvar je urejena. Saj tudi vsi partizani nimajo groba. Naj zdaj mi plačujemo za izkopavanje kosti in analize DNK, ki bodo dokazovale, kdo je bil fašist, kdo komunist, kdo je bil ustaš in kdo je bil kar nekdo? Saj imajo spomenike, maše, shode na Rovtah, domobranske pesmi, kdo pa jim kaj hoče? Naj izkopavajo in pokopavajo svoje na svoje stroške, če ne vedo, kje naj prižgejo svečo. Pravzaprav, če ne vedo, kam bi s svečo, naj si jo nekam vtaknejo.
Pred vami sta dva sveža projekta, opera in koncert šansonov.
Trije.
Kateri pa je tretji?
Pesniška knjiga, album z mojimi slikami V tem mrazu, ki bo zdaj zdaj izšel pri Beletrini. Gre za izbor iz objavljenih in neobjavljenih pesmi na temo mraza.
Svetlana Makarovič na proslavi ob 70-letnici zmage nad fašizmom
© Uroš Abram
Izdali ste že knjigo na temo rastja, zdaj mraza, imate v mislih še kakšen koncept?
Mogoče se bodo pri Beletrini še česa spomnili, ne vem. Morda vročinske pesmi?
Kar pa se drugih dveh projektov tiče – opere ali – kot je rekel Milko Lazar – operatorija Deseta hči in koncerta šansonov Kdor gleda ljudi skozi mačje oči –, imate pred sabo en kolosalen projekt in enega, ki predstavlja miniature. Je o stvareh laže govoriti na debelo ali na drobno?
Katja, meni se pravzaprav sploh ne ljubi govoriti. Napisala sem, kar sem napisala, vse bom izvedla, ne vem pa, kaj naj o vsem skupaj sploh še rečem.
Kaj vidi, kdor gleda ljudi skozi mačje oči?
Vidi, da so ljudje tisti, ki znajo biti hinavski, in ne mačke.
Zmaga nad fašizmom je zmerom samo začasna. Vedno znova ga je treba pohoditi. Je kot mrčes, ki se razmnoži, medtem ko ne gledaš. Kot ščurki. Ko že misliš, da si jih zatrl, in pozabiš nanje, v temi spet prilezejo na plano.
Ste bili radi šansonjerka?
Rada, svoj čas. Svoj čas sem imela še glas, lahko sem še pela. Takrat sem za šest let nehala kaditi, da bi ga ohranila. Potem sem opustila petje in nadaljevala kajenje. Zdaj pa … nekaj bom poskušala odškripati s tem kadilskim glasom, deloma pa bom šla v parlando. To šanson prenese. Sicer pa nas je na srečo veliko, ki bomo peli. Nekako bomo že. Tremo pa imamo vsi.
Še vedno? Se trema nikdar ne neha, vztraja do smrti?
Nikoli se ne neha.
Kaj pa so potem sploh pozitivne strani staranja? Človek bi mislil, da ga z leti vsaj skrbi malo manj.
Nobene pozitivne strani staranja ni. Razen tega, da je že blizu večni počitek.
Bi si radi odpočili?
Pa bi si res, ja. Pa me vedno nekaj butne, da bi pisala, da bi ustvarjala, in potem ni konca.
Se spomnite, kaj vas je vleklo k šansonu?
Ne vem. Kar začeli so nastajati. Vzporedno z besedami je sama od sebe začela nastajati glasba, potem sem jo zapela, potem sem s tem nastopila, potem pa so me sovražne sile odstranile z odrov, iz medijev, s televizije. Ampak to je že druga zgodba.
Katere sovražne sile? Partija?
Oh ne, partija ni bila tu ničesar kriva. Krive so bile osebe.
S čim pa ste se jim zamerili?
S tem, da nisem bila tista ženska, ki se jim je usedla na penis. S tem. Na penis se jim je usedla neka druga ženska in potem je ona postala šansonjerka, ki so jo proglasili za pionirko slovenskega šansona, jaz pa sem šla domov in delala druge stvari.
Menda ste etapo svojega življenja prepeli tudi po obmorskih hotelih?
Tako sem se preživljala. Moj namen je bil predvsem igrati klavir, potem pa so v Hotelu Triglav v Kopru od mene zahtevali, da bi tudi pela, pa sem poskusila. Potem sem dobila veselje do petja, glas se mi je razvil in sem pela razne popevke iz San Rema, s Festivala Opatija, in to je bilo čisto luštno početi.
Nikoli pa niste imeli pretenzij postati pojoča zvezdnica?
Ne, bog ne daj.
Ob tem, da ste pisali šansone, ste napisali tudi nekaj besedil za popevke. Še pomnite Naš mali avto?
Tega se sramujem.
Pa ste na kakšno tudi ponosni?
Ne. Nekaj jih je bilo v redu, ampak se jih niti ne spomnim več. Ravno ta Naš mali avto, to je pa tako neslana pesem, da se je nič rada ne spominjam. Je pa zanimivo, da je popularna.
Je to pesem o revščini?
Nastala je v času revščine, to je res. Nastala je v času, ko je bilo treba vsak dinar prigarati, da si prišel do hrane. Takrat sva oba s Strnišo pisala popevke zato, da sva od tega živela.
Še verjamete, da je Gregor Strniša naš največji tekstopisec in Orion naša najlepša popevka?
Sigurno.
Kaj spremljate slovensko popularno glasbo?
Ne, nič.
Skratka, niste na tekočem, kaj se je zgodilo z besedili popevk od zlatih šestdesetih?
Na šestdeseta ne gledam kot na zlata leta slovenske popevke. Tudi ne mislim – razen nekaj častnih izjem –, da so bile to čudovito dobre popevke. Bilo je nekaj dobrih tekstov, bilo je tudi že nekaj dobrih šansonov, na primer Orion, sicer pa ne vem, ali so bile to kake silne umetnine. Tudi nad nobenim pevcem ali pevko nisem bila pretirano navdušena. Ni me zagrabilo. Poslušala sem klasiko ali jazz, tega pa je bilo malo.
Nobene pozitivne strani staranja ni. Razen tega, da je že blizu večni počitek. Rada bi si že odpočila. Pa me vedno nekaj butne, da bi pisala, da bi ustvarjala, in potem ni konca.
Torej ne verjamete, da bi lahko popularna glasba včasih povedala celo več kot poezija?
Ne, to pa ne. Sigurno ne.
Kdo je bil navdih za Bifejsko rastlino?
Hahaha, ne povem.
Dajte no.
Ne, ne povem.
Je še živ?
Ne, ni več živ. Če bi bil živ, pa sploh ne bi povedala. Ne bi bilo korektno.
V Teci punčka, teci izvemo, da imajo starši otroke bolj ali manj zato, da jih izdelajo po svoji podobi. Se s tem še vedno strinjate?
Se. Sicer pa je to satirični šanson.
Se vam zdi, da pričakovanja staršev hudo kvarno vplivajo na otroke? Jim jemljejo svobodo?
Ne vem, ker nisem bila nikdar starš.
Ste pa bili hčerka.
Sem, pa mi ni bilo preveč povšeči.
Niste bili pridni?
Ne, ves čas sem tekla.
Menda ste, ko ste bili mlajši, doma zelo na glas vadili klavir, da bi preglasili družinske prepire?
Tudi to, ja.
Se vam zdi, da umetnost na splošno uporabljamo kot dušilec za bedo resničnosti?
To je pretežko vprašanje zame. V umetnosti ne vidim nobene praktične koristi. Dragocena je ravno zato, ker je nima. Umetnost kar je.
Napisali ste libreto za opero Deseta hči, še eno variacijo na temo desetnice, za katero se zdi, da vas kot človeka in kot avtorico precej zadeva. Kaj je v tej pripovedi, da se k njej vedno znova vračate?
Občutek brezdomstva. Silno domotožje, strahotno domotožje po domu, ki ne obstaja.
Slišim, da gledate turško telenovelo Sulejman Veličastni. Se vam dopade patos?
Zelo sproščujoče je. Odlična glasba, nekaj izvrstnih igralskih kreacij, predvsem v stranskih vlogah. Glavne bi vse pometala v Bospor. Stranske pa … eden med njimi je tako lep, da smo vse zaljubljene vanj. Oblečen v črno, s črnim turbanom, črnimi brčicami, črnimi obrvmi, resen, dostojanstven, hraber – tak, kakršen pač nihče ni.
Pa se vam zdi, da bi ga pred dvajsetimi leti gledali enako sproščeno?
Najbrž bi. Je pa res, da še nikoli v življenju nisem gledala nobene nadaljevanke, zdaj pa me je zgrabilo. Malo me tudi zanima, kako je režirano. In režirano je dobro. To, da je posneto po resničnih dogodkih, pa je lari fari. Saj je res obstajal Sulejman Veličastni, ki je pol sveta podavil, poklal in osvojil ne vem koliko dežel, ampak bil je pač eden teh s krvavimi tacami.
Ni eden od čarov umetnosti tudi to, da ustvarja tisto, česar v resničnem življenju ni?
Sulejman Veličastni seveda ni umetnina, da se razumemo. Je kič. Je pa profesionalno, dobro narejen kič. Kot moja zapestnica v obliki kače.
Ko sva ravno pri kačah – nekoč ste rekli, da vaše ime – torej Svetlana – za vas pomeni, da ste prinašalka luči, Luciferka. Zakaj potrebujemo Luciferja?
Ne morejo biti vse ženske angeli. Angelov je ogromno.
Je ženska svobodnejša, če ni angel?
Luciferju se za svobodo ni treba boriti, on je svoboden tak, kot je. Angeli pa so pridni. Pridni, ubogljivi, lepi, nedolžni, dobrohotni in nezanimivi.
Iz pridnega človeka še nikoli ni bilo nič?
Hja, ne vem, ker nisem še nikoli poskusila biti pridna. No, pa saj v nekem smislu tudi sem. Kadar delam, delam kot žival. Kadar pa lenarim, pa tudi lenarim kot mačka.
Prizor iz operatorija Deseta hči
© Darja Štravs Tisu
Menda ste, ko ste pisali libreto za Deseto hčer, več mesecev razmišljali samo o tem, kako umoriti mater. Zakaj je mater tako težko umoriti?
Ni mi bilo jasno, kako naj to naredim. Naj jo vržem v prepad, naj jo spremenim v kakšnega duha … Če se pravilno spominjam, sem jo nazadnje vrgla skozi grajsko okno. Ne vem, mogoče je postala netopir, ampak se ne spomnim. Bom videla na predpremieri. Skratka, jaz sem jo pokončala. Za to, kar je iz nje potem naredil Milko Lazar, pa ne odgovarjam.
Z Lazarjem sicer zelo radi sodelujete. Kaj vaju veže?
Tisto pravo. Narediti, ustvariti, stopiti skupaj. Ostati samostojen, a vseeno na najlepši način skupaj ustvariti kaj novega in kaj lepega.
Zadnja leta nasploh veliko sodelujete.
Predvsem z glasbeniki. Noro sem zaljubljena v glasbo. Ampak ne v vsako.
Pa se vam zdi, da sodelovanja bogatijo umetnost? Da je bolje delati skupaj kot v samoti?
Odvisno od žanra. Mislim, da je nemogoče s komerkoli napisati pesniško zbirko. Narediti dober recital ali predstavo, to pa je nekaj drugega. Takrat se glasba in beseda lepo spojita. Nočem pa, da bi glasba ilustrirala to, kar govorim. Glasba mora živeti zase, potrebuje svoj prostor. Tako kot tudi beseda. Zato sem vedno sovražila, ko je bila kakšna recitacija podlagana z glasbo. Ali beseda ali glasba, ne pa oboje skupaj.
Na šestdeseta ne gledam kot na zlata leta slovenske popevke. Bilo je nekaj dobrih tekstov, bilo je tudi že nekaj dobrih šansonov, na primer Orion, sicer pa ne vem, ali so bile to kake silne umetnine. Tudi nad nobenim pevcem ali pevko nisem bila pretirano navdušena.
Nekoč ste rekli, da nimate duše, saj je ta rezervirana za katoličane, imate pa marsikaj drugega. Kaj bi to bilo?
Mačke nimamo duše, to so teologi ugotovili že zdavnaj. To piše tudi v tako imenovanem svetem pismu: živali duše nimajo. Jaz sem mačka, nimam duše.
Kaj pa imate?
Imam mehke šapice in imam tudi ostre krempeljce.
Vam je še v veselje nastopati?
Ja, ampak ne prepogosto. Včasih je res prenaporno. Naštudiranih imam sedem različnih recitalov. Ko enega odigram, tekst nemudoma pozabim in moram začeti memorirati drugega. To je včasih naporno, to večno ponavljanje, a hočem govoriti na pamet, ker mislim, da sedeti in brati iz knjige ni zabavno. Bolj se mi zdi zabavno, da se delam, kot da berem knjigo, medtem ko igra muzika.
Vas kdaj mika, da bi postali čisto navadna penzionistka? Da bi zgolj okopavali vrtiček in čohali mucke?
Okopavala pa ne bi. V življenju sem morala preveč fizično delati, kar se pozna tudi na mojih tacah. In preveč sem morala hoditi. Morala sem nositi bremena, da sem se preživela, in ne maram več fizičnega dela. Tudi sprehajati se ne maram.
Z umskim delom pa se vam še vedno ljubi ukvarjati?
Hja, od časa do časa. Potrebujem svoj mir, vsaj zvečer, v postelji. Da berem Čehova. Da ga berem natančno, da včasih kak lep odstavek preberem še enkrat, da ga še bolj občutim. Čehov je pri meni čisto na vrhu. Predvsem drame, pa tudi novele. No, pa Gogolj. Tudi Gogolj je sijajen. Čudovit humor, čudovit čut za človeško stisko, gorje, obenem pa je poln razposojenega krohota, tudi žlahtne hudobije. Hudobija in dobrota sta sestri.
Človek, ki ni občasno tudi hudoben, ne more biti dober?
Gre za vrsto hudobije. Pritlehna hudobija je ogabna. Obrekovanje, zavist, dajanje v nič, norčevanje iz tistih, ki se trudijo, da bi naredili kaj lepega. Zasmehovanje tistih, ki so drugačni, druge barve polti, narodnosti. Rasizem je pritlehna zloba.
Kakšna pa je zdrava hudobija?
Zdrava hudobija je to, da nekomu, ki bi te recimo rad prinesel okrog, ti pa si ga prečital in spregledal njegove načrte, da bi te ogoljufal, pokažeš, da si ga spregledal, in potem rečeš jok, brate, tako pa ne bo šlo.
Neka vaša prijateljica je nekoč menda rekla, da vas prinese okrog vsak, ki ima pet minut časa. Ste lahkoverni?
Sem lahkoverna in marsikdo me prinese okrog. Marsikomu dam tudi priložnost, ne zapiram se a priori. Ampak okrog me prinese samo enkrat. Druge priložnosti tak človek ne dobi nikoli več. Nekateri to težko razumejo in se poskušajo opravičiti, me nagovarjajo, da bi skupaj sedli in se pogovorili, da bi pojasnili. Ni govora. Vzamem čopič, ga namočim v črno barvo, človeka dvakrat prečrtam in ga ni več.
V letih, ko ste živeli v srednjeveškem stolpu v Jurkloštru, ste menda za vse večne čase izgubili vero in zaupanje v preproste ljudi.
Ne v vse. Sem pa morala dobiti lekcijo, da sem spoznala, da sem bila napačno vzgajana. To je v duhu, da če si z nekom dober, ti bo tudi on to povrnil z dobim. Če v to verjameš, si obsojen, da boš dobil prej ali slej s kamnom med oči, da bi končno razumel, da to ni pravilo. Lahko se sicer zgodi, nikakor pa ni nujno. Verjeti v to lahko vodi v katastrofo.
A človek, ki postane preveč nezaupljiv, lahko oleseni.
Drži, tega se je treba paziti.
Kako pa potem človek išče ravnotežje med tema dvema skrajnostma? Kako spušča ljudi blizu, ne da bi bil hkrati pretirano ranljiv?
Ljudi poskušaš napeljati k temu, da bi bili iskreni. Poskušaš večkrat. Če opaziš, da se vsakič, ko jih vprašaš kaj o njih osebno, začno izvijati, izmikati, govoriti napol, v metaforah ali obračati na šalo, veš, da tak človek prijatelj ne bo. Lahko bo znanec, prijatelj pa nikoli.
Imate veliko prijateljev?
Ne. Pa tudi če bi imela samo enega, bi bila bogatašica.
In tega enega menda imate?
Upam si reči, da jih imam več kot deset. In sem bogatašica. Ampak to so ljudje, ki so bili neštetokrat preizkušani, ki so šli skozi ogenj in vodo zame. In to osrečuje. Čeprav se ne družimo kar naprej. Sem samotar in se včasih za ves mesec umaknem v samoto. Govorim samo z mačkami, z rožami, z drevesi. Ampak ko se vrnem, se je zelo lepo vrniti in se iskreno objeti.
Ne zaupate pa ljudem, ki jih življenje ni obrusilo?
Nekdo, ki v življenju ni izkusil hudega, je nezanimiv. Človek, ki ne nosi v sebi nobene bolečine, ki nima nobene duševne brazgotine. Lahko je čisto simpatičen, prav blizu pa ga ne morem spustiti.
Pa so zanimivi ljudje po pravilu tudi dobri? Ali so lahko zelo zanimivi ljudje tudi zelo pokvarjeni?
Tu se pojavlja vprašanje razlike med dobrodušnostjo, dobrohotnostjo in dobrostjo. Dobrost je moralna vrednota, dobrodušnost in dobrohotnost pa sta stvar karakterja, temperamenta.
In karakter je nekaj, s čimer se človek rodi?
Najbrž se vsak človek rodi z neko dispozicijo, kaj iz sebe naredi, pa je njegova stvar. Ni da bi se kdo rodil kot hudič in bil hudič vse življenje. Ni pa tudi, da bi se lahko spremenil v angela. Dane so nam neke zasnove, ki jih prinesemo na svet, nekaj imamo že v genih. Temperament je lahko zelo uporaben, lahko pa je tudi grozljiv. Lahko se prelevi v delanje zla.
In kaj ste vi že prinesli na svet?
Imam občutek, da sem se rodila v kletev.
Kaj to pomeni?
Da sem bila prekleta že ob rojstvu. Že ob rojstvu me je moja mati posvetila Materi božji. To je zame kletev. Kletev je tudi krst. Zločin nad nemočnim bitjem. Ampak jaz sem s tem opravila. Krst sem preklicala, čeprav duhovščina stalno ponavlja, da je neizbrisen. Jaz jim na to rečem samo »jebite se vi međusobno«. To lahko kar napišete.
Skratka, s formalnim izstopom iz rimskokatoliške cerkve ste se iz te kletve izvili?
Ja. Pohodila sem jo.
Pa je še kakšna kletev, ki vam je bila podarjena ob rojstvu, ostala nerešena?
Mislim, da ne.
Od mene pričakovati je tvegano. Že neštetokrat so padale izjave, da sem, kako se že reče, nepredvidljiva? Pa kontroverzna. Čeprav mi še zdaj ni čisto jasno, kaj ta beseda pomeni. Mogoče biti drugačen od drugih, kaj pa vem.
Torej ste zadovoljni z osebo, kakšna ste postali?
Saj nimam izbire. Moram se sprejeti tako, kot sem, kaj pa hočem. Probleme imam s Svetlano Makarovič. Ko se je treba kdaj, recimo, obleči kot Svetlana Makarovič za kakšnega fotografa. Ogromno ljudi je, ki imajo radi Svetlano Makarovič, pa jim rečem – kaj pa jaz? Kdo bo imel pa mene rad? Moje muce. Pa moji prijatelji. Njim je čisto vseeno, ali sem slavna, ali sem bogata ali revna, ali sem lepa ali grda. To so pravi prijatelji.
Živa bitja, ki nimajo do vas nikakršnih pričakovanj. Pa ni vsak človek po svoje drugačen od drugih?
Vsak človek pa ne.
Skratka, obstajajo tudi uniformni ljudje, ki jih dobiš za pet evrov cel šopek?
Obstajajo konfekcijski ljudje, ljudje, ki ponavljajo fraze, ki vzklikajo floskule in parole, ne da bi se sploh zavedali, kaj govorijo.
Vi pa mislite, da mora biti človek neprestano inovativen, če hoče postati resničen človek?
Gotovo.
