Francoska suita

Častnik in gentleman.

Trik zapeljivosti in erotičnosti fašizma, ki so jo eksploatirali številni filmi, recimo Angerjev Škorpijon vstaja (1964), Viscontijev Somrak bogov (1969) in Cavanijeve Nočni portir (1974), je bil v tem, da je vsa svoja mučna, srhljiva, morilska, genocidna »sporočila« nevtralizirala in estetizirala, kar je bil tudi razlog, da je fašistična, nacistična estetika vedno vzburjala tudi tiste, ki niso bili fašisti ali nacisti. Daniel, junak Sartrovega romana Smrt v duši (1949), si ob pogledu na nemške vojake, ki vkorakajo v Pariz, zaželi, da bi bil ženska, da bi jim lahko metal cvetje. »Kako so čedni!« In res, nacisti v Pariz – in Francijo – vkorakajo, kot da je maslo.

In Francoska suita se začne leta 1940 – z arhivskimi posnetki nemškega vkorakanja v Francijo in Pariz. Takoj zatem se preselimo v Bussy, idilično podeželsko mestece, ki ga zasede nemška vojska, kolekcija arijskih polbogov, ki čofotajo po vodnjaku, jasno, sredi mesteca – in slečeni do pasu. Dekleta ob pogledu nanje omedlevajo. Matere jih morajo vleči v hiše. Fašizem je zapeljiv in vzburljiv. Še toliko bolj, ker so v Bussyju ostali le še starci in invalidi, ostali moški pa so izginili, bodisi v hosto ali pa neznano kam. Toda hej, film se dogaja leta 1940, ko dekleta še niso vedela, kako bo na te vrste kolaboracijo gledala prihodnost, ki bo prišla relativno kmalu, že čez pet let.

Bruno von Falk (Matthias Schoenaerts), nemški poveljnik, se naseli v razkošni vili, ki ji poveljuje gospa Angellier (Kristin Scott Thomas), niti malo nevidna ženska, stroga in vzvišena veleposestnica, toda arijski angel pride ravno na pravi naslov: tudi v tej hiši so namreč same ženske, med katerimi je tudi Lucile (Michelle Williams), snaha gospe Angellier, ki bi bila slabo stoletje prej gospa Bovary, malce kasneje – in malce bolj severno – pa lady Chatterley. Njen mož ni le izginil neznano kam, ampak jo je pred tem tudi varal, tako da je tako rekoč upravičena do vsega tistega, kar v ženski prebudi “pravi” moški, magari maskiran v strašnega zavojevalca. Lucile se mu preda – tako kot se je Francija predala Nemčiji. Ja, von Falk vanjo vkoraka, kot da je maslo. Kar pa ne čudi: že Susan Sontag je pred davnimi leti, v eseju Fascinantni fašizem (1975), poudarila, da fašistična estetika glorificira prav vdajo. Od tebe namreč terja, da se ji vdaš in predaš. Da opustiš misel na odpor. Vse dela, da bi te fascinirala. Da bi si te podredila. In von Falk je estetski objekt: arijsko izklesan, v uniformi, pianist, vljuden in občutljiv, poznavalec klasične glasbe, celo skladatelj. In ko da ustreliti nekega talca, je tako seksi – to ni eksekucija, to je koreografija. Sploh pa, do nasilja je upravičen, ker je tako lep. Fašisti so bili tako estetizirani, da je njihova nasilnost izgledala kot nekaj legitimnega, upravičenega, pravičnega, moralnega, urgentnega. Ne da je bilo kaj drugače v cenenih, kičastih romancah Barbare Cartland: junak je nepotešeno, frustrirano, deviško junakinjo lahko kar posilil, ker je bil tako lep, silen, možat. Lucile kakopak ne ve, kako bodo na njeno sopihanje in hlipanje gledali čez pet let.

Ker pa film – britanski, ne francoski – noče, da bi v tem prepovedanem seksu videli kolaboracijo, nam pokaže, da so se dogajale hujše reči od klasične glasbe, ki je privlačila nasprotja. Recimo: ljudje se začnejo medsebojno ovajati. Ta je Jud! Ta je komunist! “Če hočete videti, kakšni so v resnici ljudje, začnite vojno,” dahne gospa Angellier. In seveda, von Falk ne bi bil umetnik, če se ob tem, kar vidi, ne bi zgrozil. Še njemu se zdi gnusno, da ljudje tako ponižno kolaborirajo. Sam je prišel le zato, da bi doživel nekaj romantičnih trenutkov. Kajti vojna je prav to – priložnost za romantiko.

Francoska suita je posneta po romanu Dolce, ki je izšel leta 2004, toda Irène Némirovsky ga je napisala takoj po okupaciji Francije, na začetku štiridesetih let, ko še ni vedela, kako bodo na Luciline romantične trenutke z nemškim častnikom gledali v bližnji prihodnosti. In tega ni nikoli niti izvedela – umrla je leta 1942 v Auschwitzu.