Dežela jutrišnjega dne

zadržan +

Nazaj v prihodnost.

“Ko sem bil mlad, je bila prihodnost drugačna,” dahne Frank Walker (George Clooney), nekdanji wunderkind in utopist, zdaj poklicni distopist, ki je izgubil vse iluzije o prihodnosti človeštva.

Frank je prvi, ki vam bo povedal, da je človeštvo problem. Ja, sposobno je čudovitih reči (osvajanje vesolja), obenem pa je ustvarilo zgodbe o svojem koncu, ki jim tako slepo verjame, da zdaj dela vse, da bi se ja izpolnile. V dokaz priloži klimatske spremembe, presihanje naravnih virov, prenaseljenost, vojne, lakoto. Frank ni ne prvi ne zadnji, ki je človeštvu izračunal natančni datum izginotja, toda ko mu pot prekriža Casey (Britt Robertson), wunderkindka nove generacije, tipična disneylandska optimistka in utopistka, se spreobrne: magična priponka, napol arheološki artefakt Disney-

jevega Tomorrowlanda, predstavljenega na svetovnem sejmu sredi šestdesetih let, ju namreč potegne v inspirativno prihodnost, ki funkcionira, v idilični tematski park humanizma, blaginje, zelene energije, kreativnosti, čistoče in ringelšpilske tehnologije, v “deželo jutrišnjega dne”, ki jo je zmodeliral inovativni, idealistični, genialni duh preteklosti (Nikola Tesla, Thomas Edison, Jules Verne ipd.) – in ki, resnici na ljubo, še najbolj spominja na Fukuyamovo vizijo “konca zgodovine”. Ali bolje rečeno: prav ta perfektni svet prihodnosti, ta najboljši, končni in edini možni svet, v katerega padeta Frank in Casey, je svet, v katerem prihodnost, sanje, domišljija in upanje nimajo več nobenega smisla, zato bi takšen svet neizogibno propadel, zato ima distopični svet, v kakršnem živimo, tako dolg rok trajanja, in zato je Dežela jutrišnjega dne le disneylandska atrakcija, ki pozira kot moralka.