Poštarjeve bele noči

za

Vihar.

Ko je živel poet Pablo Neruda, še ni bilo interneta, zato je bil poštar – il postino, ki ga je igral Massimo Troisi – njegov edini link s svetom. V filmu Poštarjeve bele noči, reimaginaciji Shakespearovega Viharja, je poštar (Aleksej Trjapicin) edini link med svetom in rusko vukojebino, resda idilično, rustikalno in neokuženo, toda očitno brez interneta. No, internet v resnici celo imajo, a ga ignorirajo, ker hočejo živeti po starem, tako kot nekoč (domačine igrajo naturščiki), počasi, osamljeno, enolično, nestresno in irealno, v ritmu Gogolja, vodke, letnih časov, pogrebov, socialistične romantike in sanj o sivi mački, kot skupnost s svojimi malimi veselji, med katere sodi tudi ritualno čakanje na poštarja. Vukojebina hoče pač ostati vukojebina. Problem je v tem, da tisti magični “nekoč” – nekdanji življenjski slog – ne drži več skupaj, toda ko poštarju nekdo sune motor za čoln, s katerim vsak dan prinaša pošto, kar naj bi bil signal “novih” časov, postane jasno, kako pičle možnosti imajo: stari časi so jih prelevili v snapshot – novi jih bodo prelevili v snapchat. Ostalo jim je le še nekaj sekund. Morda 10, morda le ena.

(Kinodvor)