Luzerji

Predzadnji dan gledališkega festivala Prelet pridemo v Gledališče Glej. Urška Brodar prijazno pove, da bomo začeli s petnajstminutno zamudo. Ura mine, prerinemo se v dvorano, Jure Novak nas prijazno pozdravlja, deli šampanjec, blazinice, vabi, da se posedemo okrog orjaške postelje, ki prostoru kraljuje, kot bi bil garsonjera kakšnega kulturnega delavca, ne pa gledališče. Navsezadnje, nas opozori Novak, nismo prišli na predstavo. Prišli smo na rojstni dan Katarine Stegnar. In pride Katarina, nas prijateljsko objema in poljublja, vesela je ali pa veselje vsaj dobro imitira. Zabava presenečenja res ni ena tistih stvari, ki puščajo obilico svobode slabi volji. Potem pa rez. Zabave je konec, šli smo domov, čeprav še vedno sedimo na blazinicah ob vznožju postelje, Katarina in Jure sta kot da ostala sama. Vadila bosta. Čez dva dni imata premiero, uprizarjala bosta Dürrenmattovo Naročilo. Delati je treba trdo, premakniti je treba nekaj meja, tako v sebi kot za druge, treba se je naprezati, zgolj sodelovati ni še nikogar rešilo gotovega propada. Prijateljski ton se je skupaj z našo vključenostjo ugreznil v tla, nadomestila ga je nekakšna obupana različica zagrizene tekmovalnosti, lastna ljudem, ki vedo, da je to njihova zadnja priložnost. Lahko bi si mislili. Toliko prijaznosti na kupu še nikoli ni napotovalo na nič dobrega.

In res: drugi del trilogije, ki so jo Jure Novak, Katarina Stegnar in Urška Brodar zasnovali na samih sebi in od tam poslali v svet, se deklarativno posveča vprašanju agresije. Prvi je bil namenjen depresiji, tretji za zdaj ostaja skrivnost. Ta, ki je pred nami, pa za svoj predmet vzame izživljanje. In sicer izživljanje, ki ga rojeva obup. In sicer obup, ki ga rojeva nelagodno spoznanje, da čisto zares pod nobenimi možnimi pogoji ne bomo vsako leto mlajši, bolj polni ustvarjalnega elana, bolj spolno privlačni, zanimivi in zaželeni in da smo vsako leto dlje od idealov, ki smo si jih zastavili, ko smo še upali sanjati. Vsako leto smo namreč večji luzerji in vsako leto težje razumemo, kakšna bi morala biti tista prebojna točka, ki bi nas iz počasi že sivečih »perspektivnih« umetnikov s povešenimi trebuhi in temnimi kolobarji okrog oči izstrelila v zvezde velikega formata. In ta obupanost, ki jo v človeško življenje nagomili čas, je tista, ki iz nas dela pošasti.

Od nekega ne preveč posrečenega ameriškega indie filma, ki sem ga pred leti gledala na Liffu, mi je ostal samo naslov, s katerim eden od glavnih likov opremi zbirko kratkih zgodb: »Stvari, ki jih ljudje počnemo drug drugemu«. To je srž Katarine po naročilu. Odpreti kvaziintimni prostor med sodelavcema, prijateljema in potencialnima ljubimcema in pokazati, da sta ne glede na vse vezi, ki bi ju morale povezovati, dosti bolj kot so-človeka proti-človeka. Takšne menda ustvarja kapitalizem, a takšne, bodimo iskreni, ustvarja tudi življenje samo, ne glede na sistem, v katerega je vkovano v danem zgodovinskem trenutku.

To je srž Katarine po naročilu. Odpreti kvaziintimni prostor med sodelavcema, prijateljema in potencialnima ljubimcema in pokazati, da sta ne glede na vse vezi, ki bi ju morale povezovati, dosti bolj kot so-človeka proti-človeka. Takšne menda ustvarja kapitalizem, a takšne, bodimo iskreni, ustvarja tudi življenje samo.

Katarina po naročilu je igra o umetnosti za dva prisotna v mesu in eno prisotno zgolj duhovno. Je igra o umetnosti sami na sebi in umetnosti za nas, o umetnosti kot metafiziki in umetnosti kot družbeni resničnosti, je igra, ki poskuša preigravati variacije fikcija-resničnost, resničnost-fikcija, fikcija-fikcija, resničnost-resničnost. In igra, ki ima poleg pretenzije po resničnosti tudi pretenzijo po resnici in pristnosti, ki jo v dobri stari fassbinderjanski maniri išče v gnojnih ranah na naših osebnostih in razcefranih vezeh, ki šibko vežejo eno živo bitje na drugo, ter ugotavlja, da je na človeškem značaju nepotvorjeno samo tisto, kar je pokvarjeno.

Katarina po naročilu je uspešna zato, ker ji gre avtentičnost, za katero si prizadeva, res zlahka od rok. Performerja, ki ju gledamo, sta res izurjena v oponašanju samih sebe, tista, ki je ne, pa v prepletanju in plastenju raznoraznih tekstovnih in vitalnih resničnosti, zaradi katerih je na koncu težko oceniti, kdo pravzaprav koga zares muči in kaj se nam je vsem skupaj zgodilo. Avtentična je tako zelo, da v svoji avtentičnosti postane izrazito dramska, če ne že kar parabolična. Na sumu imam sicer, da sodelujočim ni prinesla sanjskih delovnih mest, ki so si jih zamislili, ji je pa gotovo uspelo dati misliti kašnemu na tleh Gleja sedečemu kulturnemu delavcu, ki ga je moč najti v istem dreku. In bog ve, da je takih kar precej.