Terminator: Genisys

Igra prestolov.

Peti Terminator – paranoidni reboot korpulentne sage – izgleda kot apokaliptična reimaginacija Kralja Ojdipa, le da je mati mlajša od sina, kot tehno transfiguracija Biblije, le da čas ustvarjajo in brišejo mašine, in kot distopična verzija Igre prestolov, le da ima ženska možnost izbire.

V prvem Terminatorju je v sedanjost – v leto 1984 – pripotoval junak, ki naj bi spočel odrešitelja prihodnosti, toda tudi naslednji trije Terminatorji prihodnosti niso odrešili, tako da se zdaj, v petem Terminatorju, vsa ta neodrešena prihodnost ponovno zgrne v leto 1984, kjer se vsi obnašajo tako, kot da so vse te filme že videli. Preteklost je že spremenjena, Skynet je že tu, T-800 že varuje Saro Connor (Emilia Clarke), T-1000 že čaka nanjo – vsi štirje Terminatorji so se že zgodili. In Kronike Sare Connor tudi. Zato preseneča, da ne uporabljajo kar starih replik, saj so bile duhovitejše od teh, s katerimi srečo poskušajo zdaj. No, železni repertoar – “I’ll be back” – vendarle ostane. Peti Terminator, poln svaril pred korporacijami, ki so prevelike, da bi lahko propadle, skuša impresionirati z overkillom: s ponovnim uničenjem Golden Gate Bridga, dvema sodnima dnevoma, tremi verzijami Arnolda Schwarzeneggerja, izmed katerih bi vsaj dve sodili v Jurski park, kupom terminatorjev in množico alternativnih časovnic, ki sam čas tako zvijajo, kot da je telenovela. Peti Terminator očitno misli, da je pametnejši od prvih dveh. Zakaj si človeštvo zasluži še drugo priložnost, sicer ne pove, toda videl je dovolj prihodnosti, da mu je jasno vsaj to, da ni mesije, ki bi lahko odrešil prihodnost. Hej, kdo bi preprečil sodni dan, če bi Sarah Connor odrešitelja splavila? Bi se sploh zgodil, če odrešitelja ne bi rodila?