Diplomacija

Zadnje povelje.

Hitler avgusta 1944 svoji vojski ukaže: preden se umaknete iz Pariza, ga povsem uničite! Hoče eksplozijo, ki se bo slišala do Berlina – in še čez 50 let. In res, ko se zavezniške sile približajo Parizu, general von Choltitz (Niels Arestrup) sklene, da bo izvršil Hitlerjevo povelje, toda ko Pariz prepredejo s peklenskimi stroji, ki naj bi odpihnili Notredame, Louvre, Eifflov stolp, vse mostove itd., Seno pa prelevili v apokaliptični cunami, von Choltitza nepričakovano – tik pred zadnjim poveljem – obišče švedski konzul Nordling (André Dussollier) in ga skuša prepričati, naj tega ne stori.

Diplomacija, ki jo je Volker Schlöndorff, avtor Pločevinastega bobna in Izgubljene časti Katarine Blum, posnel po drami Cyrila Gelyja, je teater dveh, napeto »tehtanje« argumentov. General ima svoje argumente: Hitlerjevo povelje mora brezpogojno izpolniti, tudi zavezniška letala so opustošila nemška mesta (Mannheim, Hamburg, Berlin), Pariz se je Nemcem vdal kot »kurba«, zato lahko z njim počnejo, kar hočejo. Konzul prav tako ni brez argumentov: vojna je itak izgubljena, Nemci in Francozi ste sosedje, Pariz je zaklad, to bi bil zločin proti človeštvu. Argument je celo replika: »Ne bi hotel biti na vašem mestu!« Hecno je to, da film daje legitimnost argumentom obeh, tudi generalovim, kar je približno tako abotno, kot če bi legitimnost dajali Hitlerjevim argumentom za holokavst, še toliko bolj, ker je general v Sevastopolu mirno izpolnil povelje o likvidaciji Judov. Kaj to pomeni: da so bili argumenti za uničenje Judov šibkejši od argumentov za uničenje Pariza, ki, kot vidimo, še vedno stoji? Z Judi počnite, kar hočete, samo Pariz pustite pri miru! Kot da je bil holokavst le stvar dobrega argumentiranja. To, da sodobni revizionisti, ki skušajo relativizirati nemško krivdo, enačijo holokavst in zavezniško bombardiranje nemških mest, pa vemo – in Diplomacija jim jé iz roke.