Divje življenje

400 udarcev.

Todd Haynes, danes znan po filmih Daleč od nebes in Bob Dylan: 7 obrazov, je pred dvajsetimi leti posnel Na varnem (Safe), film o primestni gospodinji (Julianne Moore), ki jo začnejo nenadoma mučiti čudne alergije – alergična je na izpušne pline, hrano, dišave, kemikalije, pohištvo, okolje in tako dalje. Reči, na katere je alergična, se kar kopičijo, vse jo psihosomatsko zastruplja in deprimira, vse težje diha, njen imunski sistem vse očitneje popušča, tako da jo zaskrbljeni – in tudi vse bolj zgroženi – mož pošlje k zdravniku, ki ugotovi, da je gospa alergična na 20. stoletje.

Ker 20. stoletja ne prebavlja, jo pošljejo v divjino, pač “na varno”, v odmaknjeni, mirni, puščavski, antiurbani wellness, kjer naj bi jo očistili in resetirali z eksorcističnimi “hepihepi” terapijami in podobnim klumpom, samozvanim izganjalcem “negativnosti”, kar pomeni, da gospa – po imenu Carol (tako je naslov tudi Haynesovega zadnjega filma) – pade z dežja pod kap. Edina alternativa praznemu lebdenju v “modernosti” kapitalizma je torej še večja praznina. Praznina se izbija le še s praznino. Tako je to bilo v 20. stoletju? Kako pa je v 21. stoletju? V Divjem življenju, posnetem po resnični zgodbi, imate francoski kvazihipijevski par, Paca (Mathieu Kassovitz) in Noro (Céline Sallette), ki se s svojimi tremi dolgolasimi otroki preselita v divjino (“nazaj k naravi”), kjer živijo preprosto, napol nomadsko, tako rekoč gverilsko, daleč od komerciale, urbanosti, modernosti, zakonov, potrošništva, logike trga, sodobne družbe in kapitalizma, potemtakem daleč od vseh tistih strupenih reči, na katere so postali alergični. Prikolica – in šotori – so njihov mobilni wellness. Alternativa obstaja. In vse je okej, dokler Nora nenadoma ne sklene, da se bo vrnila nazaj v civilizacijo, nazaj v kapitalizem, in da bo s seboj odpeljala tudi otroke, ki potrebujejo izobrazbo, socializacijo, “normalno” življenje, pravo priložnost, možnost izbire, prihodnost, toda mučna ločitev – Paco noče nazaj, dva otroka pa tudi ne, medtem ko tretji izgine – pritegne pravno državo (s policijo vred), ki hitro poskrbi, da alternativno življenje postane ilegalno. Alternativa vendarle ne obstaja. Alternativci – oče in otroci – imajo tak status kot begunci. Ali bolje rečeno: vse alternative kapitalizmu so ilegalne. Od kapitalizma se lahko ločiš le radikalno, toda ko se od kapitalizma radikalno ločiš, sama družba in država poskrbita, da tvoje življenje postane neznosno, nevzdržno, nemogoče – življenje ti tako poškodujeta in otežita, da ti ne preostane drugega, kot da zbežiš nazaj v kapitalizem. Če bi hoteli imeti alternativo kapitalizmu, če bi torej hoteli, da bi obstajali tudi svoboda in prihodnost zunaj kapitalizma, potem bi morali najprej sprejeti in uveljaviti načelo ločenosti države od kapitalizma.