Zasvojena s seksom

Nov odtenek sive.

Mož in žena se pofukata. Sopihata, stokata in ječita, obema tudi pride, toda ko mož po dveh rundah zaspi, žena še nekaj časa poležuje, potem pa vstane, sede k računalniku, klikne na pornič, zgrabi dildota in si možgane pošlje na jug. Ona je Zoe (Sharon Leal), uspešna galeristka, on pa je Jason (Boris Kodjoe), uspešen arhitekt. In ko že mislite, da gledate garažno verzijo McQueenove Sramote, v kateri se je s “seksualno odvisnostjo” bodel newyorški japi (Michael Fass-

bender), dobite garažno verzijo Lynove Usodne privlačnosti, v kateri je mož – newyorški japi (Michael Douglas) – s prešuštnim seksom ogrozil svoj zakon, dom, družinsko srečo in kar je še teh “svetih” reči. Kar se zgodi tudi Zoe, ko se zaplete z nekim slikarjem (belcem), s katerim potem “spontano” preigra vse najgeneričnejše in najbolj kičaste figure veneris (veliko kože, nič mesa), toda film je tako prozorno derivativen, da že vnaprej veste, kam to pelje. Ja, ogrožene bodo vse najsvetejše reči, in ja, Zoe bo morala na terapijo. Film ženski predpiše monogamnost – seks, s “seksualno odvisnostjo” vred, lahko prakticira le v zakonu, le z enim moškim. Toda to “sporočilo” niti ni presenetljivo, saj je generično kot vse v tem filmu. Presenetljivo je nekaj drugega: to, da film vmes pozabi, da je Zoe “zasvojena s seksom”, da je torej “seksualna odvisnica”. Kot vemo, “seksualni džanki” v seksu dejansko ne uživa, hoče le orgazem in hoče ga hladno, brezosebno in brezčutno, tako rekoč birokratsko, zato tudi ta seks, kot smo videli v Sramoti, ni vzburljiv, ampak, ravno nasprotno, birokratski in neerotičen – Zoe pa v tem seksu uživa, kajti film hoče, da bi gledalec, no, publika Petdesetih odtenkov sive, v tem seksu užival, jasno, bolj v ritmu Divje orhideje kot pa Devetih tednov in pol. Kar je seveda šlampasto in komično. Zasvojena s seksom, posneta po huronskem softcore bestsellerju (via Zane), še najbolj spominja na cenene “erotične trilerje”, ki so zacveteli ob koncu osemdesetih let – prišli so z videom, posneti so bili za video trg, imeli so direktne, rajcig naslove (Night Eyes, Wild Cactus, Sexual Malice, Tropical Heat, Scorned, Ilicit Dreams, L.A. Goddess ipd.), hedonistične figure veneris, posnete v ritmu videospota, pa so vedno zapakirali v kriminalni kontekst, kot da bi skušali poudariti, da se vsega tega silnega užitka, ki ga je ustvaril razcvet reaganistične, neoliberalne deregulacije, vendarle drži sled neke umazanije, čemur lahko zdaj, toliko let kasneje, le prikimamo.