Eden

Zadnji dnevi diska.

House – glasbeni slog, elektronski disko, ki je sredi osemdesetih let bušnil iz Chicaga – je bil za Francijo res eden, če naj sodimo po francoskem filmu Eden, ki za house, okej, francoski house, naredi to, kar so Haynesove Žametne noči naredile za glam, in to, kar so Stillmanovi Zadnji dnevi diska naredili za disko.

Ko house bušne tudi v Francijo, nove generacije dobesedno zgrabi ter jih – s svojim repetitivnim ritmiziranjem, ki deluje bolj sveže kot še tako melodični originali – sinhronizira v urbano pleme, v katerem razredne razlike omahnejo in v katerega se zlije tudi Paul (Félix de Givry), ki se na začetku devetdesetih iz literarnega aficionada prelevi v didžeja in s prijateljem Stanom (Hugo Conzelmann) ustanovi duo Cheers, tako da se potem izgublja v dolgih, pisanih, pikantnih nočeh in ritualni klubski množici, jasno, v veri, da teh divjih epskih noči – te utopije, tega gibanja, tega soglasja, tega rajskega plesišča, tega iniciacijskega ritma, ki mu organizira identiteto, sanje, ambicije, filozofijo, življenje (tudi Daft Punk se rodi tu nekje) – ne bo nikoli konec, da je ta magični občutek pripadnosti, ki je “nekaj med evforijo in melanholijo”, zadnji stadij zgodovine, da njegove muze, Greta Gerwig, Laura Smet in Golshifteh Farahani, ne bodo nikoli odšle, da bodo za vedno ostali skupaj in da se ne bodo nikoli spremenili, toda verzi, ki jih lahko slišimo in preberemo v tem filmu, ne puščajo nobenega dvoma: vsak dojenček bo nekoč starec. Tisti, ki so house navznoter in navzven, bodo slej ko prej house le še navznoter – navzven pa bodo le še buržuji, srečni, da so preživeli. Evforija bo popustila melanholiji. Vprašajte le Scorsesejeve Dobre fante, pa so imeli tako bogat soundtrack kot Eden, eksistencialistični close-up dobe, ki je nekatere spremenila v Cheers, druge pa v Daft Punk.