Medeas

Brez besed.

Na neki oddaljeni ameriški farmi – tako idilični, da je lahko le zakotna, tako nedolžni, da je lahko le dolgočasna, in tako naravni, da je lahko le absurdna – se tam nekje v osemdesetih letih zgodi grška tragedija, le da vloge Medeje ne odigra ženska, ampak moški, Ennis (Brían F. O’Byrne), rigidni patriarh, ki svoji družini – ženi Christini (Catalina Sandino Moreno) in petim otrokom – vztrajno in neumorno vceplja biblične replike, red in disciplino.

To, da je Christina gluhonema, je itak signal, da veliki komunikator, ki je komunikacijo ubil, s fundamentalističnim ropotanjem pretirava, saj se zdi, kot da je od vsega tega oglušela in onemela. Otroci iščejo bližnjice, s pomočjo katerih bi vsaj za trenutek ušli bibličnemu stakatu, toda ko Ennis, ki je – tako kot vsi biblični možje – prepričan, da je družini dal vse, da je zanjo res garal (hej, morda bi moral imeti kakega otroka manj), ugotovi, da je Christina našla bližnjico do črpalkarja, se v njem zgane starozavezni Bog s starogrškim akcentom. Medeas je prvenec redkih besed, ki gledalca počasi – z minimalističnimi sredstvi, naravni zvoki, stresnimi tišinami, razgledniškimi tableauji in asketskimi impresijami (ja, film izgleda tako, kot da ga je izklesal Ennis) – pripravlja na najhujše in neizogibno. Patriarhat ni le avtodestruktiven, ampak žre tudi svoje otroke.