Vatikanski trakovi

Hudič je tu!

Marc Neveldine je mali Michael Bay: energičen, pompozen, robusten, adrenalinski, testosteronski, a strašno derivativen. Stalno le nadaljuje: posnel je nadaljevanje Cranka, pa nadaljevanje Ghost Riderja. Rekli boste: mar ni posnel tudi prvega, originalnega Cranka? Res je, toda Crank je bil v resnici le nadaljevanje Hitrosti, v kateri bi avtobus razneslo, če bi hitrost znižal pod 50 milj na uro – v Cranku pa poklicnemu morilcu vbrizgajo strup, ki bi ga ubil, če bi mu srčni utrip padel. Ohraniti mora adrenalin, hitrost. Kot tisti bus.

Neveldinov Igričar je nastopal kot original, a je izgledal le kot nadaljevanje Dooma, kar pa velja tudi za Neveldinov najnovejši film, Vatikanske trakove: nastopajo kot original, a izgledajo le kot nadaljevanje Izganjalca hudiča. Spet imamo dekle (Olivia Dudley), le da je tokrat starejše kot Linda Blair, toda ko se v slogu Trnuljčice zbode v prst, se odprejo vrata Pekla, kar pomeni, da začne epileptično potresavati, kričati, rotirati, levitirati, psovati, groziti, povzročati prometne nesreče, ljudje okrog nje pa začnejo umirati. Ja, obsedel jo je Hudič, ki je očitno sklenil, da bo privzel obraz multiorgazemskega “grobega” seksa. In ko Vatikan pošlje dva izganjalca hudiča (Maxa von Sydowa in Jasona Millerja nadomeščata Djimon Hounsou in Peter Andersson), ki naj bi Angelo – ja, tako je ime obsedenki – ukrotila, lahko ugotovita le, da Antikrista ne morejo zadržati niti verige niti žebranje. Vatikanski trakovi so tako smrtno resno derivativni, da delujejo komično, kar daje slutiti, da se v satanističnih reinkarnacijskih šaradah a la Vatikanski trakovi, Zadnji eksorcizem, Hudič v Emily Rose in Devil’s Due vendarle skrivaj smehljajo dobre stare komedije o zamenjavi teles, kakršne so Velik, Vice Versa, Kakršen oče, takšen sin, Switch in Odštekani petek. Ko Antikrist izgubi spomin, se pač obnaša kot angel.