Bela ptica v metežu

Krive so zvezde.

Ko Kat (Shailene Woodley) dopolni 17 let, ko se torej prelevi v meso in hormone, njena mati (Eva Green) na lepem izgine. Brez besed. Ni je več. Policija je brez idej: je jemala kakšne tablete? Nič posebnega, to se dogaja – ženske izginjajo. Izparijo – kot sen.

Toda Kat, zapuščena, odtujena, disonantna, mučeniška, recesijska, eksperimentalna outsiderka, ki diši po mladosti iz prejšnjih Arakijevih filmov (Living End, Doom Generation, Nowhere ipd.), se vendarle sprašuje: whodunit? Kdo je kriv, da je mati “odšla”? Je kriva ona sama, Kat, ker jo je prelevila v mater? Je kriv oče (Christopher Meloni), dolgočasni patriarh, ker jo je ustalil, zajezil in privezal v sterilno, represivno predmestno kuhinjo? So krive kičaste fifties reklame, ker so ji v glavo vbijale lik idealne ameriške gospodinje, predane domu, redu, loščenju in čistoči? Jasno, njeno devištvo en passant izgine kot njena mati. Bela ptica v metežu, splet stoične nostalgije in melodramatičnega nihilizma, je zgodba o dveh ženskah – o materi, ki nima nobenega razloga, da bi bila to, kar je postala, in hčerki, ki se boji, da bo postala to, kar njena mati ni hotela biti.