Minioni

Rojstvo tihe večine.

Minioni, rumene tubaste kreature, izgledajo kot gensko spremenjene banane, oblikovno prilagojene evropskim direktivam, ki omogočajo optimalen transport – očala, anarhične tendence in žlobudranje, ki je kakofonični koktajl francoskih, angleških, španskih, italijanskih, indonezijskih in japonskih glasov (no, predvsem francoskih in italijanskih, ker se najbolje podajo rumeni barvi), volumna ne povečajo.

Minioni so bili stranski liki v animacijah Jaz, baraba, zdaj pa so dobili svoj film, v katerem so glavni. Minioni so spin-off (Jaz, baraba je CSI, Minioni pa so CSI: Miami), a tudi prequel, v katerem spremljamo evolucijo te enospolne, moške vrste (vsi minioni so očitno moškega spola), ki – po prelevitvi iz rumenih morskih enoceličarjev v zemeljska kapsularna žlobudrala – ni počela drugega, kot vdano služila najstrašnejšim zlikovcem, “velikim vodjem” (T-Rex, faraon, Napoleon ipd.), kar jo prelevi v metaforo malih ljudi, “tihe večine”, ki svoja oportunizem in makiavelizem vedno ceni tako kot svoja sledništvo in nesposobnost. To je vedno boljše od seksa. Sla po velikem vodji, sla po služenju – to je prava spolna sla. Pravi fuk je fuk z velikim vodjo. Toda ko minioni evolucijsko prispejo v šestdeseta leta, kjer srečajo Richarda Nixona, izumitelja “tihe večine”, se raje prilepijo na “ultimativno” blofeldsko zlobnico, Scarlett Overkill (Sandra Bullock), ki skuša ukrasti krono Elizabete II, tako da Minioni postanejo le še džuboks, le še pretveza za rolanje največjih hitov dobe, recimo Happy Together, Love Me Do in Mellow Yellow, kajti vse ostalo je le déjà-vu. Ali pa Gru-Gru, če hočete.