Darilo

Roka, ki ziblje zibko.

Ker minioni en passant služijo tudi vsemogočnemu faraonu, je prav, da omenimo, da je vsemogočnega faraona – samega Ramzesa – v Scottovem Eksodusu igral Joel Edgerton, ki smo ga zadnja leta videli v številnih prestižnih filmih (Veliki Gatsby, 00:30 – Tajna operacija, Bojevnik, Stvor, Živalsko kraljestvo), zdaj pa je debitiral tudi kot režiser, in sicer z elegantnim, impresivnim psihotrilerjem, v katerem se japijevska zakonca, Simon (Jason Bateman) in Robyn (Rebecca Hall), vrneta v Simonov rojstni kraj.

Če bi si pred to “magično” selitvijo iz Chicaga v Los Angeles pogledala Peckinpahove Slamnate pse (ali pa vsaj Luriejev šlampast rimejk, posnet pred štirimi leti), bi vedela, da je to huda napaka. Morda sta ga celo videla, pa sta si rekla: v Slamnatih psih se zakonca ne vrneta v njegov, ampak v njen rojstni kraj! Toda ko ju začne Gordo (Joel Edgerton), Simonov nekdanji sošolec (neslišno vsepovsoden, vljudno sramežljiv, družabno asocialen), zasuvati z darili in drugimi izrazi pozornosti, jima postane hitro jasno, da bi bilo bolje, če bi se preselila v njen rojstni kraj. Darila ne delujejo le kot motnje, ampak kot grožnje, kot paketi neprebavljene preteklosti, kot mumije tihega besa. Darilo je vedno manipulacija. Preteklost ni nikoli darilo, ampak trač, ki se napihne v zgodovino. Ali kot Simonu dahne Gordo (ki za pravi trenutek hrani tudi ultimativno darilo): “Ti si morda opravil s preteklostjo, toda preteklost še ni opravila s tabo!” Toda bolj ko odvijajo darila, bolj ko oba, Simon in Gordo, razkrivata svoje mučne karte in bolj ko ta napeti, vse živčnejši trikotnik preplavljajo nelagodje, tesnoba, resentiment, posesivnost, paranoja in sence “družinskih” trilerjev Skrito, Roka, ki ziblje zibko in Pacific Heights, manj je Robyn jasno, koga naj se bolj boji – moževega nekdanjega sošolca ali moža? Čas je, da se spoznajo. Darilo je film o preteklosti, ki se ji ne moreš opravičiti – opravičilo pač vedno spremeni preteklost.