Marseillska naveza

Dobri fantje.

Jeana Dujardina poznate – če nič drugega, ste ga videli v Hazanaviciusovem Umetniku, ki mu je leta 2012 prinesel oskarja. V vlogi zvezdnika nemega filma, ki mu kariera odpotuje na jug, je bil tako nepozaben kot v vlogi šarmantnega tajnega agenta OSS 117, alias Huberta Bonisseurja de la Batha, ki ga je igral v dveh Hazanaviciusovih kvazibondiadah, posnetih po romanih Jeana Bruca, francoskega Iana Fleminga. In ja, v Scorsesejevem Volku z Wall Streeta je kratkočasil Katarino Čas. Prav tako nepozabno. Vsaj za nas.

Gilles Lellouche pa je pri nas manj znan. Razkritje: povsem je podoben Dujardinu. Zlahka ju zamešate. Je to on ali on, se vprašate. Lahko bi bila tudi brata. Vraga, drug drugega bi lahko impersonirala. Toda v Marseillski navezi – freskastem, stiliziranem, pastišnem policijskem eposu, postavljenem v sedemdeseta leta, tja nekam na sredino, med retro kostume, retro glamur, retro kul, velikanske zalisce, svilene srajce, prve diskoteke in francoske coverje globalnih hitov (Blondie, Velvet Underground ipd.), neke vrste nadaljevanju Francoske zveze in intenzivni parafrazi Vročine – sta čvrsto na nasprotnih bregovih: Lellouche igra Gaëtana “Tanyja” Zampo, šefa marseillskega heroinskega sindikata (“La French”), kombinacijo Alaina Charniera in Tonyja Montane, ki slovi po imperialni ekspanzivnosti (Turčija-Marseille-Amerika so koordinate te “naveze”) in brutalnosti (impulzivne eksekucije so na tem teritoriju kruh vsakdanji), Dujardin, ki izgleda kot stand-up verzija Alaina Delona, pa Pierra Michela, sodnega preiskovalca (francoskega Popeyja Doyla), ki ga manično, garaško, neustrašno in neumorno preganja. In prav v tem je trik: bolj ko Michel stiska obroč okrog Zampe, bolj je obseden z njim. Bolj ko postaja obseden z njim, brutalnejši postaja. In seveda: brutalnejši ko postaja, bolj mu postaja podoben. Dokler ga ne prekosi. Marseillska naveza, ki jo imate lahko tudi za disko verzijo Hugojevih Nesrečnikov, s tem lepo ujame tisto temeljno dvoumnost filmov o žandarjih, ki manično, obsedeno preganjajo ravbarje: mora biti policaj hujši od gangsterja, če ga hoče zlomiti in odstraniti – ali pa policaj gangsterju le zavida njegovo bajno in bujno življenje, tako da hoče na vsak način zlesti v njegovo kožo in vsaj za nekaj časa, magari le za nekaj trenutkov, podoživeti njegove privilegije, njegovo superiornost, njegovo razkošje, njegovo gatsbyjevsko utopijo, njegovo joie de vivre? “Zaradi tebe vsi govorijo o meni, zaradi tebe me vsi preganjajo – nobena ženska ni še toliko naredila zame,” mu dahne Zampa, ki očitno sluti, da je med njima več, kot sta si pripravljena priznati.