Mož iz agencije U.N.C.L.E.

Strica iz ozadja.

Preteklost ni nekaj mrtvega, še manj preteklega – preteklost je naložba. Zato si lahko živo predstavljate, kaj bodo počeli filmarji čez 50 let, ko bomo mi preteklost: multiplekse bodo zasuvali z akcijskimi spektakli, posnetimi po “naših” TV-serijah. Lost – The Movie. Sopranos – The Movie. Americans – The Movie. Homeland – The Movie. Breaking Bad – The Movie. CSI – The Movie. Dexter – The Movie. Mad Men – The Movie. Prison Break – The Movie. Sons of Anarchy – The Movie. In tako dalje.

TV-serija Mož iz agencije U.N.C.L.E., ki je vzletela pred dobrimi petdesetimi leti, ameriški televizijski odgovor na bondiade, je štiri sezone stregla s hladnovojnimi “neposrednimi nevarnostmi” (kemično orožje! nadljudje! serum! nova podmornica! bralnik misli!), ki sta jih – ob ponarodelih taktih Jerryja Goldsmitha – z bondovsko eleganco razbijala in odpravljala ameriški in sovjetski operativec, Napoleon Solo (Robert Vaughn) in Ilja Kurjakin (David McCallum), brezhibno urejena in izurjena agenta tajne mednarodne organizacije U.N.C.L.E. (vhod skozi krojaško delavnico), borke proti globalnemu zlu, predvsem proti “osi zla”, ki jo je utelešala malopridna organizacija T.H.R.U.S.H., častilka tiranije, dominacije, izsiljevanja in terorja, povsem očitna rivalka Blofeldove organizacije S.P.E.C.T.R.E.. Solo in Kurjakin, junaka misij “nemogoče” in detanta (ki je bil tedaj magična beseda, vredna Nobelove nagrade za mir), sta bila chic, nista pa bila snoba – snobovski so bili bad guys. Zdaj, dobrih 50 let kasneje, je še vedno tako. Ne brez razloga: film, ki ga je posnel Guy Ritchie, svež po Sherlockih Holmesih, se namreč dogaja v originalnem času, v swinging šestdesetih, še celo kakšno leto prej kot serija, saj je John F. Kennedy še vedno živ. Manekensko alfasamski Solo (Henry Cavill) in kagebejevsko zategnjeni Kurjakin (Armie Hammer) – Superman in Samotni jezdec, heh, ali pa še bolje, Sherlock Holmes in dr. Watson – se spoznata šele, ko začne italijanska grofica Victoria Vinciguerra (Elizabeth Debicki), blofeldska dominatrix, neofašistična oligarhinja in snobinja kakopak (ne le zaradi svojega nebuloznega imena), sestavljati atomsko bombo (blofeldski samotni, tajni otok ji ni dovolj), s čimer, kot bi danes rekli, “disruptivno” zamaje globalni zen, tako da morata obe atomski velesili v ogenj – na dobre, stare hladnovojne lokacije à la Check Point Charlie – poslati svoja najboljša vohunska atleta, ki potem opravita to, kar je James Bond opravil sam. Na voljo imata le vse dizajnerske poze, s katerimi bi se lahko prebila na milanski teden mode (Alicia Vikander uleti le zato, da ne bi kdo mislil, da sta geja), ne pa tudi vseh tistih bondovskih gadgetov, ki sta jih imela na voljo v seriji, kar lahko pripišete presenetljivemu dejstvu, da skuša film zabrisati čim več sledi za serijo. T.H.R.U.S.H.? Ni ga. U.N.C.L.E.? Šele v odjavni špici. Goldsmithov soundtrack? Le soundbite med surfanjem po radijskih postajah. Nič, vse to boste očitno dobili v nadaljevanju. In film, ki gre po sledeh prve bondiade (Dr. No) in ki ga je že davno – kar vnaprej! – parodiral Austin Powers, tudi izgleda tako, kot da so ga posneli le zato, da bi lahko posneli nadaljevanje, v katerem bomo verjetno – v imenu seksi realizma – namesto nacističnega zdravnika, ki je v lagerju smrti trpinčil Jude, dobili kakšnega islamista, ki obglavlja nevernike.