Hitman: Agent 47

Konec prihodnosti.

Hitman je posnet po videoigrici, a – podobno kot njegovi številni predhodniki, recimo Max Payne, Tomb Raider, Mortal Kombat, Street Fighter in Doom – tudi izgleda kot videoigrica, ki pa je ne moreš igrati, temveč lahko le gledaš, kako jo igra nekdo drug. Za videoigričarje, ciljno skupino teh filmov, je to kakopak frustrirajoče: hej, bolje je igrati Hitmana, kot pa gledati nekoga drugega, ki ga igra. Ostali te filme itak preskočijo.

Prvega Hitmana, posnetega leta 2007, so v glavnem vsi preskočili, tako da ni dobil niti enega nadaljevanja, toda zdaj, le osem let kasneje (!), skušajo franšizo že obnoviti (reboot!), le da agenta 47, ubijalski stroj, redkobesedni, hladni, brezčutni in neuničljivi produkt genetskega inženiringa, ne igra Timothy Olyphant, ki se je vmes dobro zasidral v TV-seriji Šerifova pravica, ampak Rupert Friend, ki se z dvema pištolama in tetovirano barkodo v ritmu porno avtomata prebija skozi horde in horde kaskaderjev, koreografiranih kot prihodnost, ki jo je določila in sprogramirala znanost. Robotska non-stop streljanja so tako repetitivna in utrudljivo enolična, da izgledajo že skoraj kot kritika odtujenosti in dehumaniziranosti sodobnega delavca. Le Andy Warhol bi znal Hitmanov pikslocid preleviti v tak dolgčas – z upočasnitvami, pospešitvami, hipnimi rezi in digitalnimi curki krvi vred.