Julija in alfa Romeo

Kdor poje, zlo misli.

Za najstniško romanco ne potrebuješ veliko – le nekaj replik, za katere si gledalec želi, da bi si jih sam izmislil, in nekaj likov, za katere si gledalec ne želi, da bi jih pobil prvi psycho, ki pride mimo.

Kat in Patrick Verona, ki sta ju v najstniški romanci 10 razlogov, zakaj te sovražim igrala Julia Stiles in Heath Ledger, sta bila taka lika. Replikam, ki so švigale med njima (“Najbolj sovražim to, da te ne sovražim”), ste zlahka pritegnili, film pa je zaslovel predvsem po finalnem prizoru, v katerem se Ledger nenadoma pojavi na štadionu, zgrabi mikrofon, naštela ferštekarijo in zapoje trmoglavi Juliji – njegov cover štikla Can’t Take My Eyes Off Of You jo sleče, no, ukroti, kajti film 10 razlogov, zakaj te sovražim je bil cover Shakespearove Ukročene trmoglavke. Ni čudno, posnet je bil leta 1999, na prelomu tisočletja, ko so se holivudske najstniške romance – očitno milenijsko presunjene – sofisticirale: Krute igre so bile cover Laclosovih Nevarnih razmerij, film Ona je prava je bil cover Shawovega Pigmaliona, film Nimaš pojma pa je bil cover dobre, stare Emme, ki jo je napisala Jane Austen. In ja, Hamlet – tisti z Ethanom Hawkom – je bil cover Shakespearovega Hamleta. Slovenska najstniška romanca Julija in alfa Romeo je kakopak cover Shakespearove klasike Romeo in Julija, kar pomeni, da za trendom krepko zamuja – za desetletje in pol. Toda to ni edini razlog, da izgleda tako, kot da je bila posneta pred desetletjem in pol. Prizor, v katerem slovenski Romeo zgrabi mikrofon in zapoje slovenski Juliji (nekaj o tem, da diši po pomladi in da bi rad poleti z njo gol zaspal), pade tako daleč od originala, da bi bilo za slovenskega Romea bolje, če bi – tako kot recimo Freddie Prinze v Prvi ljubezni (prav tako posneti na prelomu tisočletja) – vzel CD Barryja Whita, izbral štikel Can’t Get Enough Of Your Love, Babe, vzel mikrofon in se le delal, da poje. Tako pa se Romeo dela, da poje, medtem ko se mi delamo, da ga poslušamo. In tu je problem te slovenske najstniške romance – poslušati jo je še težje kot gledati. Čakajte, da Julija nekomu sikne: “hašišarska zalimana facondra”. Ali pa da Romea, ki nujno potrebuje “lekcijo socialnih veščin”, pouči: “Boli te kurac, kaj drugi mislijo!” Kot da bi vedela, kaj si misli gledalec.

Ker Završnikova romanca dela vse, da bi svojo ciljno skupino – nedotaknjene adolescentke in fante, ki cenijo njihovo družbo – presenetila s slovenskimi coverji holivudskih klišejev (le malo manjka, pa bi se prikazal Darth Vader in zasoplo dahnil: “Jaz sem tvoj oče!”), tudi izgleda tako, kot da je narejena po holivudskem formatu: gimnazijec Tilen (Dario Nožić Serini) obtiči med dvema puncama – med bujno, seksi, atraktivno, plehpičkasto Leno (Lena Capuder) in zaočaljeno, napirsano, intelektualistično, revno Saro (Špela Colja). Bo pofukal Leno ali shodil s Saro – to je zdaj vprašanje. Ironija – in tragedija, če hočete – je le v tem, da je gledalcu povsem vseeno. Za prvo in drugo. V Tilnu, razvajenem sinu slovenskega tajkunčka (Andrej Nahtigal), ni ničesar, zaradi česar bi se hotel kdo družiti z njim – razen morda rdečega športnega avtomobila, s katerim se vozi v šolo. V holivudskih najstniških romancah bi bil le bežni stranski lik, saj veste, ošabni, napihnjeni frajer, ki ga nekje vmes osmešijo in vržejo iz filma. V Gorkičevi Idili – ali pa kateremkoli drugem slasherju – bi bil prva psihopatova žrtev. Tilen – protagonist, ki izgleda kot antagonist (okej, Tybalt, ki misli, da je Romeo) – je lik, ki je zgrešil film. Kemije ni ne med njim in Leno, ne med njim in Saro, ne med njim in filmom, sicer delom štirih scenaristov (odtod eklektična, komitejska, možganskonevihtna nametavanja filmskih citatov, od Samperijeve Malizie do izraelskega Limonovega sladoleda), in ne med njim in njegovim najboljšim prijateljem, nerodnim, potrebnim bajsijem (Jan Gerl Korenč), ki skrbi za comic relief (bodisi ko špega v dekliško garderobo ali ko drka ob kompu) in ki je tam le zato, da bi se za Tilnom sploh kdo ozrl. Tilen je občutljiv toliko kot film: najprej mu umre mama in potem še oče, toda sam na to po sedmih sekundah pozabi – in film tudi. Še huje: Tilen vmes – ko ugotovi, da oče ni umrl naravne smrti, ampak da ga je verjetno “zastrupila” njegova mlada žena – postane celo Hamlet, a mu tudi to ne potegne. Za njegove starše bi lahko rekli, da umrejo v napačnem filmu, če ne bi umrli v pravem: v Završnikovih filmih – začenši s Potjo v raj – namreč starši vedno umrejo in za sabo pustijo otroke, ki počnejo le to, kar so nekoč počeli tudi sami (nič transgresivnega), in ki so luštni, dokler ne spregovorijo.