Filofaks, kot je nekoč bil

Prejšnji četrtek smo si na odru ljubljanske Stare elektrarne ogledali »prvo ’postdramsko’ premiero« Mini teatra v novi sezoni, delo neumljivega formata s pompoznim naslovom Kapital, ki je bilo spočeto v okviru mednarodne delavnice za povezovanje mladih evropskih igralcev L’École des maîtres, na svet pa so ga spravili režiser Ivica Buljan in igralska zasedba dvajsetih mladičev, ki so jih uvozili iz šestih evropskih držav: Hrvaške, Italije, Portugalske, Belgije, Francije in mile naše domovine, ki je darovala Benjamina Krnetića.

Prišli smo v dvorano. V kotu je stalo do ušes nasmejano svetlolaso dekle v lesketajočem se pajacu in zlatih salonarčkih, v roki je držalo škatlo z listki in zahtevalo, da si jih razdelimo. En človek, en zmečkan, prepognjen listek. Sedla sem na stol in listek razgrnila. »Lower class,« je pisalo. Nižji sloj. To bo še zabavno, sem si rekla.

Potem je prišel na oder Ivica Buljan, režiser. Imel je kratek govor, v katerem je pojasnil, kje tiči »postdramskost« performansa, ki nas je čakal. Kar bomo videli, ni predstava. Kar bomo videli, je interpretacija Kapitala v 21. stoletju, uspešnice francoskega ekonomista Thomasa Pikettyja, ki jo je naplavilo umsko delo, ki so se mu podvrgli on sam in mladi upi evropskega gledališča. Kar bomo videli, nima fiksne časovnice, bo pa skoraj gotovo trajalo več kot tri ure. A kar brez strahu, čik pavze so dovoljene. In potem se je začelo.

Največkrat navedena krilatica v zvezi s predstavo pravi, da je režiser pri svojem delu kanil »uporabiti idejo Kapitala za razpravo o njegovem bistvu kot sredstvo izražanja, in to na enak način, kakor so v antičnem gledališču uporabljali mitologijo in njene arhetipe«. Kaj točno to pomeni, ne vem. Smo pa vsekakor videli dvajset različnih interpretacij tega, kar bi vse skupaj lahko pomenilo. Videli smo skeče, osebne izpovedi, izseke s predavanj, nekaj trenutkov verske blaznosti, nekaj fizičnega gledališča, penis, banano in nekaj piškotov, videli smo čarovnika, župnika, brezdomko in lovačo, slišali smo francoščino, hrvaščino, italijanščino in za cel venček državnih himn, slišali nekaj o Marxu in La Belle Époque, razdelili so nas po slojih in nas reveže poslali stat v kot, bogatašem (trem, če smo natančni) pa točili šampanjec. Se sliši konfuzno? Ja, pa ni bilo. Pravzaprav je bilo osupljivo koherentno.

Moj absolutno najljubši trenutek je bila razredna delitev, ki me je s preostankom nižjega sloja za kakšnih pet minut postavila v kot in me prisilila, da opazujem kapitalistične svinje pri srkanju šampanjca.

Performans o kapitalu v 21. stoletju in nasploh je iz performerjev iztisnil več emocij kot vsebine, a zato še zdaleč ni bil neumen. Človek (ali vsaj jaz) je imel namreč nenehno občutek, da gleda tisto študentsko maso, ki je, čeprav zaradi pomanjkanja koncentracije nobenega teoretskega besedila ni prebrala do konca, eden najmočnejših gibalcev družbenih sprememb. Bilo je, kot bi trop mladih igralcev uprizarjal trop mladih filofaksovcev na dolgem pohodu skozi institucije z nekoliko nejasno idejo, kaj bi radi dosegli, a z energijo in entuziazmom, kakšna človek premore le pri triindvajsetih. In bilo je očarljivo. Očarljivo je bilo zato, ker je v paketu prišlo vse. Hipsterski suknjiči, Azra, poljubljanje na plesišču, neko dekle je zapustil fant, nekemu fantu je umrla mama, vsi pa so se strinjali, da je kapitalizem za človeka slab in da ne Piketty ne življenje ne ponujata nobenega jasnega odgovora, kako se ga znebiti ali ga vsaj narediti manj slabega. Ste rekli demokracija? Gotovo se šalite.

Čeprav moram priznati, da me pri vsem skupaj morda najbolj zabava misel, da je nekdo skupino mladih upov evropskega gledališča dejansko prisilil, da je brala Pikettyja. Bog ve, koliko jih je naredilo domačo nalogo. Lahko bi stavila, da fant, ki je razlagal, kako je po mamini smrti ugotovil, da je ljubezen največji kapital, knjige ni niti odprl. A tako pač je: tudi tak se najde v vsakem razredu.

Moj absolutno najljubši trenutek je bila razredna delitev, ki me je s preostankom nižjega sloja za kakšnih pet minut postavila v kot in me prisilila, da opazujem kapitalistične svinje pri srkanju šampanjca, zato ker je kot mini psihološki eksperiment bogato obrodila. Tako sem imela na lastni koži priložnost opazovati, kako v meni raste nemočen delavski bes, ki ga moti, da stoji v kotu samo zato, ker so mu tako ukazali, vsemu navkljub pa mu delavska pohlevnost ne da, da bi se strgal z verige. Kajti, ne boste verjeli, zatiralci imajo moč, ker jim jo zatirani omogočajo. Nič novega, nič pretresljivega, a tako preprosto in neposredno, da mora biti človek ob vsem skupaj kar vesel.

Kot je rekel recenzent za Večernji list: ti ljudje bi znali odigrati tudi telefonski imenik.