Sprehod po gozdu

Nazaj v divjino.

Ko intervjuji postanejo pogrebi, je treba na pot.

Nekaj takega pomisli Bill Bryson, sloviti ameriški potopisec, avtor številnih bestsellerjev, ko se po dolgih letih vrne domov, v Ameriko, in sklene, da je čas za vrnitev h koreninam – za dolgo, mučno, tvegano, nevarno, a inspirativno, regenerativno pohajkovanje, za odhod v divjino, ki naj bi ga preporodila in vrnila v življenje (podobno kot Reese Witherspoon v Divji), no, amerikanizirala in deevropeizirala, saj predstavlja prvenstveno smer ameriške izkušnje. Bryson naj bi prepešačil Apalače, kar je dobrih 2.000 milj. Številni krenejo na to pot, a večina po enem tednu klone. Bill Bryson ni večina. Ko je prepešačil Apalače (in to potem popisal v bestsellerju Sprehod po gozdu), je bil pri dobrih petinštiridesetih (ni ga infarkt niti ga niso raztrgali medvedi), Robert Redford, ki ga igra, pa je dobrih 30 let starejši. Nič hudega – zato pač potrebuje čvrstega, dobro izurjenega, zanesljivega sopotnika. In ga dobi – v obliki zapitega, upehanega, zavaljenega, razmrščenega, vulgarnega prijatelja iz študentskih dni (Nick Nolte). To je kakopak komično. Žal naj bi bilo to potem komično vsakič, ko ju pokaže na “spontani” poti skozi divjino. Na voljo je resda nekaj osupljivih panoram (in vivo, brez digitalnih napihovanj), nekaj aluzij na Redfordova divja kampiranja (Jeremiah Johnson, Butch Cassidy in Sundance Kid, Električni jezdec, Moja Afrika, Vse je izgubljeno), nekaj namigov, kako skomercializirana je ameriška izkušnja “spontanosti” (divjina je polna butičnih motelov, pravih izbruhov “avtentičnosti”), toda vse ostalo – humor, replike, dogodki – izhaja zgolj iz tega, da sta stara, če debeluhove afinitete do debelušk, ki sodi bolj v Stare sablje kot pa na karizmatični trip, niti ne omenjam. A po drugi strani: cilj tega potovanja ni potovanje, ampak cilj. Žena doma že nestrpno čaka.