Labirint: Pogorišče

zadržan

Begunci.

Ko Thomas (Dylan O’Brien), glavni junak Labirinta in lider apokaliptične multi-kulti druščine, ki se skuša prebiti iz labirinta, postoka, da ima dovolj bežanja, vemo, da so to le prazne marnje, približno tako kot fraza “Prestar sem za to sranje”, ki jo je v franšizi Smrtonosno orožje ponavljal Danny Glover, alias Roger Murtaugh.

Še bo bežal – Labirint je namreč trilogija. In Pogorišče je le vmesni del, neke vrste cliffhanger, v katerem begunska druščina, kombinacija “preživelih”, “izgubljenih”, “gospodarjev muh”, “sinov anarhije” in preostankov Iger lakote, pristane v distopični “puščavi”, prestreljeni z virusom, ki straši, posledicami “sončnega viharja”, ki je udaril, zombiji, ki čakajo na odrešitev, odsevi sveta, ki ga ni več, in revolucionarji, ki jih ni še nihče videl. Svet ni več labirint, ampak bolezen, umiranje, avtodestrukcija. Nevarnosti se kopičijo (napadi helikopterjev, rušenje nebotičnikov, korporativni plačanci ipd.), toda tako ringelšpilsko (pač v slogu računalniške igrice), da se zdi, kot da te lahko resnici približa le beg. Ker pa sveta ni več, ker je ostala le puščava, ni več kam bežati – preostane jim le beg zaradi bega, beg kot modus operandi in modus vivendi. Vsi ti najstniki nimajo nobenega razloga, da bi zaupali odraslim. In ja, človeštvo bo potrebovalo res hude, močne droge, da bo pozabilo, da sveta ni več.