Ristić in absentia

Ta zgodba se lahko začne, razvije in konča na tri različne načine.

Varianta A: Doživljajski spis

Peščica slovenskih novinarjev priroma v Beograd, da bi si na gledališkem festivalu Bitef, ki velja za enega največjih in najpomembnejših v Evropi, ogledala premiero Kompleksa Ristić: mednarodne koprodukcije, v kateri so Slovensko mladinsko gledališče iz Ljubljane, reški HNK Ivana pl. Zajca, beograjski BITEF in MOT iz Skopja kontroverznemu (vsaj tako se govori) hrvaškemu režiserju Oliverju Frljiću podelili mandat, da na oder spravi predstavo o enem najbolj razvpitih režiserjev skupnega jugoslovanskega prostora, Ljubiši Ristiću.

Peščica slovenskih novinarjev se udobno namesti v hotelu, si privošči kratek popoldanski sprehod in se dobro uro pred začetkom predstave znajde pred vrati gledališke dvorane. Čez čas se množica začne zgoščati in peščica slovenskih novinarjev se poslušno postavi v vrsto. Čakajo. Deset, petnajst, dvajset minut, po urniku sodeč bi se predstava morala že začeti, množica pa, kot prikovana, še vedno stoji pri miru. Lociramo biljeterja. Predstava se je že začela, pove. Ne morete več noter. Vsi tisti ljudje, vsa tista množica, tisto so bili ljudje brez vstopnic, ki so prišli poskusit svojo srečo. Peščica slovenskih novinarjev ostane na suhem.

Kot gimnazijci, ki špricajo gimnazijo, posedamo za gledališčem. Na srečo nas najdejo Rok Vevar, človek, ki je sodeloval pri dramaturško-raziskovalnem procesu priprave predstave, in dekleta, zaposlena na festivalu. Malo pomenkujemo. V predstavi, pove Vevar, glavne vloge ne igra Ristić, ampak Jugoslavija. Zasnovana je kot kolaž različnih elementov iz Ristićevih predstav, nalepljenih na prazno mesto, ki je ostalo za izbrisom scene Ristićeve poroke v filmu Lazarja Stojanovića Plastični Jezus. Znak je v njej ves čas ambivalenten, ni ga mogoče do konca dešifrirati, prečitati ali interpretirati. Za zdaj je vse skupaj slišati precej abstraktno.

Naš pomenek prekine vabilo na okroglo mizo, ki sledi koncu predstave. Kdor je vajen okroglih miz na temo kulture in umetnosti iz Ljubljane, bi bil upravičeno pretresen. V prostorih gledališkega bifeja se namreč tre ljudi z mnenjem. Vsi tisti, ki so skupaj z nami ostali pred vrati, so prišli po drobtinice na razpravo.

Nato tudi Frljić pove, da je delal predstavo o izbrisu. A ne enem, marveč o dveh. O prvem, snovnem, tistem iz Stojanovićevega filma, in drugem zgodovinskem, ki je Ristića za njegove napačne politične odločitve, ki so ga pripeljale preblizu Miloševićevi soprogi Miri Marković, kaznoval z revščino, pozabo in marginalnostjo in ga pahnil v verjetno nikdar končano prevpraševanje: zakaj ravno jaz? Tolikim je zgodovina odpustila, toliko ljudi se je izvleklo, jaz pa životarim na obrobju.

Glavna tema okrogle mize postane vprašanje, kakšna je razlika med tem, kar je gledal in videl nekdo, ki je bil v času Ristićevega umetniškega vzpona prisoten, nekdo, ki pozna njegovo delo in njegov imaginarij, nekdo, ki se je iz njega učil in iz njega črpal, torej pričevalec, in kaj je gledal in videl nekdo, ki je v času Ristićevega umetniškega vzpona gledal risanke. Pa razlika med tem, kar je gledal in videl nekdo, ki se je odločil, da bo v luči Ristićevih političnih odločitev na njegovo umetnost pozabil, in kaj tisti, ki se je odločil, da bo v imenu njegove umetnosti odmislil čas njegovega predsedovanja stranki Mire Marković. In kaj je gledal in videl ubogi revež, ki je nase vzel breme, da bo vse to poskusil misliti hkrati.

Nato v prenatrpanem prostoru čez mojo ramo seže roka, ki v dlani drži bombonjero, eno od tisočerih imitacij Mon cheri. Roki sledi plešasta glava, ki se nenadoma brez uvoda znajde ob mojem obrazu. In potem sledi glas, ki v moje uho zašepeta: »Poznate vse te ljudi? Režiserja? Igralce? Dramaturge? Recite jim, naj pridejo jutri na Ristićevo premiero v KPGT. Sicer vse skupaj ni imelo nikakršnega smisla. Cela predstava, vse. Pa še bombončke jim razdelite.« In izgine.

Govori se, da so Ristićevi učenci, podobno kot Sarumanovi krokarji v Gospodarju prstanov, povsod. Da vse vidijo in vse slišijo, da ga o vsem obveščajo. Da mu nenehno pošiljajo sms-e. Da je Ristić že davno pred premiero točno vedel, kakšna bo Frljićeva predstava, ki je verjetno ne bo nikoli videl. O Ristiću se na splošno veliko govori, kot bi ga lustracija in osamitev zadnjih desetih let prevlekli s patino skrivnosti, h kateri se je treba nenehno vračati. Veliko se govori o njegovi samoti, o tem, kako živi v veliki revščini, obdan z zvestim spremstvom treh psov, o tem, kako si blazno mrmra v brk, a pri tem na najbolj sprevržen način ostaja peklensko luciden. Na neki točki je Ristić skoraj popolnoma izginil iz resničnosti in potonil v legendo. In Frljićeva predstava, čeprav vsi udeleženi zagotavljajo, da v resnici ne pripoveduje o njem, je zabila zadnji žebelj v krsto.

Predstava, za katero se je na tisti točki zdelo, da o njej vem že vse, le videla je še nisem. Minil je dan. Spet hotel, spet sprehod. In potem končno: Kompleks Ristić.

Varianta B: Umetnost

Slovensko mladinsko gledališče je s Frljićevo premiero na Bitefu odprlo novo, jubilejno šestdeseto sezono, z izraženo ambicijo vrniti se k svoji zgodovini, pa ne zato, da bi v njej obtičalo, temveč zato, da bi zmoglo z njeno pomočjo lažje misliti svojo prihodnost.

In kako drugače začeti takšno sezono kot z Ljubišo Ristićem? S človekom, čigar kultna predstava Missa in a minor »po motivih« Kiševe Grobnice za Borisa Davidoviča je Mladinskemu dala ime in status, ki ga je s ponosom lahko nosilo zadnji desetletji dvajsetega stoletja? S človekom, katerega postmodernistični slog tako imenovanega novega baroka je pustil daljnosežne estetske posledice tudi v našem prostoru, in človekom, ki je izšolal nekaj naših najodmevnejših režiserjev, od Janeza Pipana do Dragana Živadinova?

In kako drugače začeti novo sezono kot z Oliverjem Frljićem? S človekom, ki se kot režiser ponovno poskuša nastaniti v skupnem jugoslovanskem prostoru (ali se danes temu reče na kulturnem trgu?) in svojo slavo v veliki meri črpa iz politične nekorektnosti, ki ga spravlja v težave tako na domačem Hrvaškem kot v drugih bivših bratskih republikah?

Prav hecno, kako se zgodovina ponavlja. Ko je Ristić prežvečil, presnovil in iztrebil Grobnico za Borisa Davidoviča, je bil avtor izvirnega besedila Danilo Kiš besen kot ris in z njim ni spregovoril še leta. Zdaj pa Ristić viha nos nad Frljićem in mu očita, da poskuša relativizirati njegovo vlogo v Slovenskem mladinskem gledališču in širše, da mu očita Srebrenico in nasploh maliči njegov lik in njegovo delo. Če bi hoteli zares izvedeti kaj o njem, bi mar dali predstavo režirati njemu.

Morda pa je ravno v tem kleč – morda nikomur zares ni šlo za to, da bi izvedel kaj o Ristiću. Ko so Frljića na primer povprašali, kaj meni o tem, da predmeta njegove predstave na premiero v Beogradu ne bo, je odvrnil, da je njemu za to vseeno. Pa naj doma gleda televizijo, če mu je tako ljubše. In tudi – ni edino pošteno obupati nad pretenzijo, da bi o Ristiću karkoli izvedeli? Ne nazadnje je mitološki balon Ristić napet do te mere, da predstava o njem lahko vse svoje pomene mirno vleče izključno od zunaj. Notri je tako ali tako vse votlo.

Na tej točki se verjetno spodobi omeniti, da je Kompleks Ristić predstava, v kateri se ne govori. Malo se popeva hitiče, od Bilećanke do Nirvane, in malo se igra na harmoniko, nekajkrat se vzdihne in zajoče, beseda pa je iz predstave izrezana, kot kočljivi podatki iz arhivskega gradiva. Manjka. Nepovratno izgubljena. Kot izrezana scena Ristićeve poroke. Je snov, iz katere so narejene sanje, predvsem tisti moreče. Tisto, kar nenehno brli v zraku, a se nikdar ne materializira. Tisto, česar odsotnost rojeva najsrhljivejše interpretacije.

Odsotnost besede je bržkone metafora za odsotnost Ljubiše Ristića. Tako za njegovo fizično kot vsebinsko odsotnost, odsotnost, ki nastane, ko človeka zamenja mit. Zato je Kompleks Ristić predvsem predstava, ki govori o Ristiću kot o praznem mestu, na katero se da aplicirati, karkoli nam srce v danem trenutku poželi. Med tem pa resnični Ristić na simbolnem pogorišču svojega pan-

jugoslovanskega KPGT (kazalište-pozorište-gledališče-teater) projekta bledi kot stara fotografija časa, ki je neslavno propadel. Oziroma kot v gledališkem listu zapišeta članici dramaturško-raziskovalne ekipe Ana Vilenica in Olga Dimitrijević: »V kotu zimskega vrta Ristićeve Šećerane, poleg želve Severine in kletke z eksotičnimi pticami, danes stoji maketa Tatlinovega spomenika Tretji internacionali z rdečo peterokrako na vrhu. Ristić pravi: ’Stoji, kakor tudi mi, prezrti levičarji.’«

Varianta C: Resničnost

Na poti do Beograda smo šli čez Obrežje. Mlade prostovoljke so si v jutranjem dežju ravno umivale zobe, ljudje so nosili vrečke k zastraženim šotoriščem. Ko smo prispeli v Beograd, se je ravno iztekal termin tamkajšnje Parade ponosa. Ulice so bile zastražene s kordoni policistov na nogah, na konjih, v oklepnikih. Po stojnicah na Kalemegdanu so na veliko tržili majice z motivom Putina. Vsa resničnost, tesnobno nagnetena v soparno vzdušje zgodnje jeseni, je vzbujala mučen občutek, da spet prihaja čas, ko bo gledališče svoj pogled prisiljeno obrniti od preteklosti.

Gledališka predstava:
Kompleks Ristić
Režiser: Oliver Frljić
Kje: Slovensko mladinsko gledališče, Ljubljana
Kdaj: slovenska premiera 1. oktobra 2015