Idila

za +

Šumijo gozdovi domači.

Idila je kot Slovenija: stalno letijo glave, čreva, perje in možgani, stalno so si vsi v laseh, stalno si gredo vsi na živce, stalno bi vsi najraje vse pobili, vmes so pa tudi mirni, lepi trenutki, saj veste, sprehodi v prečudoviti naravi. In ko pride čas za sprehod po gozdu in soočenje z grozo slovenske idile, ne more nihče reči, da je nedolžen, še najmanj štirje mestjani, modni fotograf (Sebastian Cavazza), altruistična stilistka (Manca Ogorevc) in dve manekenki, cinična alternativka (Nina Ivanišin), in clueless blondinka (Nika Rozman), ki se – iščoč “top lokacijo” za svoj fotošuting – pasejo v osrčju samobitnih planjav, pojočih gora in šumečih gozdov.

Prepričani so, da so lepši in tudi pametnejši od narave, da imajo torej dodano vrednost – dokler svoje dodane vrednosti ne pokaže slovenska narava. Fotograf od manenenk med šutingom zahteva le dve ekspresiji, “ukazovalno in prestrašeno”, toda ko na sceno stopita “prava” dedca, Francl (Lotos Vincenc Šparovec) in Vintlr (Jurij Drevenšek), irhasta “kmetavzarja” s sekiro, ki izgledata tako, kot da sta zamudila na avdicijo za Wrong Turn, pride v poštev le še “prestrašena ekspresija”. Ne brez razloga: “Franclu ni še nihče ušel!” Idila ne špara ne Slovenije ne gledalcev, toda mestjani in “kmetavzarji” si drug drugega tako zelo zaslužijo, da sporočila o Sloveniji dveh hitrosti, slovenskem kulturnem boju in grozljivo lepi Sloveniji, ki se gnetejo na “top lokaciji”, dobijo barvo, vonj in okus. “Konstruktivni” dialog tu ni več mogoč. Od seksa ostane le brutalni intro. Odkar je v enem izmed prvih filmov bratov Lumière na železniško postajo pripeljal vlak, vemo, da je film ustvarjen za grozljivke – vlak je iz ozadja v ospredje bušnil kot pošast. In odkar je v Klopčičevem Vdovstvu Karoline Žašler sredi slovenskega podeželja po klancu zdrvela orjaška bala papirja, ki je delovala kot pošast, vemo, da slovenski film in Slovenija kar kličeta po grozljivki – dotik mesta in podeželja je eksploziven. Predstavljajte si plakat za Vdovstvo Karoline Žašler, iz katerega nenadoma bušne sekira, pa dobite Idilo, ki razume, da je treba tisto balo, ki drvi po slovenskem klancu, enkrat spustiti do konca.