Marsovec

Robinson Crusoe na Marsu.

Polet na Mars bo naslednja velika stvar, naslednji giant step za človeštvo. To bo podvig stoletja! Da se pripravljajo, smo slišali. Urijo jih – tu in tam. V podzemskih jamah, puščavskih kupolah, resničnostnih šovih. Slišali smo tudi, da bo to enosmerno potovanje – trip brez vrnitve. Tisti, ki bodo šli na Mars, se bodo morali sprijazniti s tem, da bodo tam, na Marsu, tudi umrli. Poti nazaj ni! Slišali smo, da že iščejo prostovoljce, ki bi bili voljni umreti na Marsu. Celo videli smo jih – drug za drugim so ponavljali, da se bodo s tem izpolnile njihove sanje. Videti Mars – in umreti!

Marsovec, posnet po romanu, ki ga je Andy Weir najprej delno feljtoniziral na spletu, ima o tem ločeno mnenje: ameriškim astronavtom ni niti malo do tega, da bi umrli na Marsu. Ravno nasprotno: Marsovec ni film o poti na Mars, o tem blaznem podvigu (potovanja na Mars sploh ne vidimo), ampak – ironično! – film o begu z Marsa, tako da še najbolj spominja na Howardov Apollo 13, v katerem so ameriški astronavti delali vse, da bi čim prej zbežali iz vesolja (minus dotik z Luno), na Zemeckisov Brodolom, v katerem je Tom Hanks delal vse, da bi zbežal z osamljenega otoka (minus angst), ali pa na Sestreljenega črnega jastreba (če smo že ravno pri Ridleyju Scottu), v katerem so ameriški vojaki delali vse, da bi čim prej zbežali iz Somalije. Ko Mars udari vihar, astronavti, ki živijo v neke vrste eksperimentalni, samozadostni koloniji, planejo v kapsulo in se izstrelijo proti Zemlji (no, junaki De Palmove Misije na Mars in Carpenterjevih Duhov Marsa so imeli tehtnejše razloge za beg z Marsa). Nihče ni voljan umreti na Marsu, razen Marka Watneyja (Matt Damon), ki ga pustijo na Marsu, prepričani, da je mrtev. Pa ni. Vihar, ki hitro mine (ja, begunci bi lahko mirno ostali), preživi, kar je priložnost, da se prelevi v pravega Američana – pionirja, ki skuša sredi neobljudene, robustne, robate, sovražne divjine začeti znova. Brez stika s civilizacijo je prepuščen sam sebi, svoji iznajdljivosti, svoji samoiniciativnosti, svoji do-it podjetnosti, svoji vztrajnosti, svoji osamljeni genialnosti ter svojemu živemu smislu za disciplino in črni humor. Kot nekdanji osvajalci divjega zahoda, kot Defoejev Robinson Crusoe – ali pa kot junaki Vernovega romana Skrivnostni otok. Če hoče preživeti, mora puščavo spremeniti v “božji vrt”. Na srečo je botanik, tako da se lahko posveti pridelavi hrane in vode, kultiviranju ekskrementov ter preračunavanju kalorij, ki jih potrebuje. Vsak njegov korak je znanost. Nič, preden ljudje umrejo, imajo vedno toliko dela. Ko pa se izkaže, da iz Watneyjevega prsnega koša ne bo bušnil alien, začne Marsovec vleči bolj na Gravitacijo kot Medzvezdje, bolj na inverzijo Odiseje v vesolju kot Gravitacijo in bolj na gikovski crowdfunding kot inverzijo Odiseje v vesolju. Ob pogledu na Watneyja imate itak občutek, da mu je žal, da ni raje ostal na Zemlji – to, kar počne na Marsu, bi lahko počel tudi v kakšnem resničnostnem šovu, recimo Survivorju. Ko namreč vendarle vzpostavi stik z Zemljo, ko začne slika krožiti med Marsom, vesoljskim centrom Nase (Jeff Daniels, v mentalnem modusu TV-serije Newsroom), in vesoljsko ladjo, v kateri so pobegli kolonisti (Jessica Chastain et consortes), in ko se začne velika globalna reševalna operacija (Američani svojih nikoli ne pustijo “zadaj”), finale tega vesoljskega “resničnostnega šova” gleda ves svet. Times Square, Trafalgar Square, Tiananmen. Kar me spomni na begunce, katerih reševanje prav tako gleda ves svet – in če bi bilo reševanje beguncev tak globalni kooperativni projekt, kot je reševanje enega Marsovca, potem se ljudem ne bi tako mudilo na Mars.