Večno vračanje enakega

Zadnji dnevi Festivala Ljubljana so potekli v duhu nove inkarnacije Fausta Tomaža Pandurja. Faust je domnevno Pandurjev večni motiv in slišati je, da se ga bo, če bo še kdaj priložnost, z veseljem spet lotil. Prvič ga je razstavil leta 1990 na odru SNG Maribor, nato lani v Madridu, letos pa je sklenil špansko različico, prirejeno za ljubljansko Dramo, ponuditi še ljubljanskemu občinstvu.

Za začetek velja omeniti, da je tisti teden pritisnil razmeroma resen mraz, zato igralcem, ki so v fizično komaj znosnih razmerah vso stvar speljali do konca, vsa možna čast. Med truščem nevihte, ki preglasi še tako glasne besede, recitirati klasiko, hkrati pa se v hudem mrazu pomanjkljivo oblečen metati po mrzli vodi in pri vsem skupaj ohraniti vso zbranost, ki jo vloga od tebe zahteva, res terja celega človeka. In to ne majhnega.

Nato je treba dodati, da je režirati klasiko, tudi kadar je besedilno zahtevno, ena hvaležnejših režijskih nalog, čeprav ni nujno lahka niti ni nujno, da se posreči. Vsemu navkljub pa je vsaka klasika, ob vsem tistem, kar k razumevanju človeške narave dodaja neposredno, oplemenitena tudi z debelo plastjo pomenskih usedlin, ki okrog nje migotajo kot nekakšna komaj vidna avra, ki jo gledalec začuti, še preden mu jo predstava dejansko ponudi. Pandur ima rad klasiko. Rad ima njeno veličino in njeno univerzalnost, zgodovino njenih rab, ki se vleče za njo, njeno odmevnost in njeno privlačnost. Zato tudi obožuje Fausta – to trajno pravljico o človeškem pohlepu in šibkosti. In prav je tako. Faust je namreč velik tekst. A kot rečeno, ni nujno, da se vsakič posreči.

Faust, ki smo ga videli na odru Križank, je bil videti nekako takole: povsod po tleh nekaj centimetrov vode. Sredi vode siv monoliten scenografski element, ki opozarja na to, kako majhen je človek pred zidom nespoznavnega in kako malo energije je treba porabiti silam, močnejšim od nas, da nas za vselej pogubijo. Zid od časa do časa zamenja podobo: bodisi vzame nase zmedene teološko-filozofsko-pravniško-matematične zapise norega znanstvenika, odblesk utopične pokrajine ali izbranih simbolov, bodisi odškrtne špranjo svetlobi, bodisi molči kot odsotnost boga. Tudi dramatizacija Livije Pandur od časa do časa zamenja podobo: bodisi Faust – Igor Samobor – izdatno in na gosto pripoveduje o človeški naravi in svoji nesreči, medtem ko se ljubezen njegovega življenja, Margareta z obrazom Polone Juh, meče po tleh v spletu norosti in bolečine, Šturbejev Mefisto pa kot kakšna mačja figura iz broadwajskega mjuzikla poskakuje gor in dol po odru, bodisi po odru razmetani igralci, z eno nogo še vedno v vlogi, z drugo pa že v teoriji gledališča, pripovedujejo, kaj pravkar gledamo, pri čemer nas včasih nagradijo tudi z besednjakom tipa označevalec-označenec.

Saj ne, da bi imela kaj proti intelektualiziranju v umetnosti, kaj šele proti izstopanju iz materije besedila in ponovnem vstopanju vanjo. A ta metoda vsemu navkljub ni toliko nova, da bi zmogla navdušiti že samo z močjo svoje rabe. Če hočemo dopolnjevati Goetheja, se moramo hudičevo potruditi, da bo dopolnilo upravičilo svojo prisotnost. In nisem prepričana, da se to v Faustu, ki smo ga videli, zares zgodi. Prej je bilo videti, da bi predstava sama sebi in gledalcem rada dala občutek prisotnosti nekakšnega vzvišenega duha, ki nenehno lebdi nad vodami, a se nikdar ne materializira.

Prav to je tisto, kar zadnjemu v vrsti Pandurjevih Faustov nenehno grozi, da ga bo pahnilo v post-post-postmoderno globel alegoričnega kiča, v kateri kraljuje nikdar do konca opredeljena simbolna gostota, ki najpogosteje ostaja zgolj na ravni estetskega, pa še to tega tradicionalnega Pandurjevega estetskega, ki smo mu bili izpostavljeni že tolikokrat, da nas ne more več spraviti ob sapo.

Resnično pa je treba še enkrat sneti klobuk pred igralsko zasedbo, in to ne samo zaradi telesne vzdržljivosti. Uspelo ji je, da je sicer precej papirnato goethejevsko govorico prenesla v živi govor. Češnjica na torti Fausta sta bili brez dvoma Polona Juh in njena Margareta: igralki in dramski osebi, ki jo nosi, je sijajno uspelo odigrati tragedijo ženske, ki računa na to, da bo ljubezen dovolj za srečo, in pri tem, veličastnim čustvom soigralca navkljub, čisto sama klavrno propade.

Sicer pa: veličina je sijajna stvar, globina je sijajna stvar in niti s kičem ni nič narobe. Res je tudi, da ima vsak umetnik prepoznaven slog in da imamo vsi teme, h katerim se radi vračamo. Pa vendar se je specifično na primeru zadnjega Pandurjevega Fausta preveč teh lastnosti povezalo in rodilo občutek, da gledamo predstavo, ki smo jo videli že velikokrat in od katere vsakič, ko jo vidimo, ostane malo manj.