Psi brezčasja

Ubijte Osterberga!

Michael Caine se je v klasiki Ubijte Carterja oziral v gnevu, ko se je po dolgih letih vrnil v rojstni Newcastle, da bi ugotovil, kdo je umoril njegovega brata – Rok Osterberg (Primož Vrhovec) pa se v Psih brezčasja, posnetih po postneonoirski kafkiadi Zorana Benčiča, ozira v gnusu, ko se po dolgih letih vrne v rojstno mesto (morda Velenje), da bi ugotovil, kdo je umoril njegovega brata.

Tistih, ki so ga umorili, ne bo pobil, tako kot jih je pobil Michael Caine – le zanima ga, kdo ga je ubil, to je vse. Pravici tu ne more biti več zadoščeno. To neoliberalno mesto, holding korupcije (raj za tiste s kratkim spominom), ki je tik pred županskimi volitvami, je namreč tako neodrešljivo zjebano, tako brezdanje pokvarjeno, tako brezdušno deregulirano in tako brezčasno pasje (“Slab zadah vesolja, to smo mi”), da mu ne moreš več priti do živega. Pozabite na dedukcijo – še algoritma ni, ki bi lahko razsvetlil ta svet. Itak se ničesar ne vidi – vse je temno, mračno, somračno, umazano. Vsi ti kandidati, denarniki, mafijci, zadolženci, hazarderji, dilerji, izterjevalci, izsiljevalci, kostolomci, ciniki, bordelisti, motelske podgane, detektivi, mudonje in fatalke, med katerimi – kot v philipmarlowskem snu – polzi Osterberg, brlijo kot silhuete. Če bi ugasnil luč, bi izginili. To, da se vse dogaja v tesnih, natrpanih, zadušljivih interierih, poudari njihovo incestuozno omreženost. Preveč jih je, da bi jih lahko pobil. Vsakemu izmed njih bi lahko – v slogu Michaela Caina – rekel: “Veste, da sem že skoraj pozabil kako izgledajo vaše oči. Pa so še vedno iste – kot luknje od scanja v snegu.” Osterberg, ki išče odgovor, sam izgleda kot odgovor na vprašanje, ki še ne obstaja (njegov hiperinformirani off je popolna parodija sodobne hiperinformirane družbe, v kateri so odgovori še nesmiselnejši od vprašanj), a je zadnji, ki bi bratove morilce iskal v imenu družinskih vrednot. Družinskih vrednot in družine v tem svetu, v katerem mizantropi, kot je Osterberg, premorejo več človečnosti kot “družinski” ljudje, ni več. Ni jih raztrgal družinski zakonik, temveč denar. Družine – klane, omrežja, mafijo – ustvarja le še denar, ne pa kri. Kri teče le še iz denarja. Vsi liki imajo – očitno v čast Križajevi Zaroti (1964), posneti v Velenju – tuja imena (Osterberg, Kramer, Spaski, Django, Štajner, Holz, Bach ipd.), kar še dodatno poudari tujost kapitalistične ekscesnosti, ki jo lahko ujame le briljantni tujec, film noir. Psi brezčasja – sicer Nahtigalov prvenec – so tako dobri, da si želite, da bi bili še boljši.

(5. novembra v Kinu Šiška)