Šiška Deluxe

Jebiga, part deux.

Ker Miha Hočevar ni posnel nadaljevanja hita Jebiga, ga je posnel Jan Cvitković, le da bi Šiška Deluxe lahko pila bratovščino tudi z Leighovo sijajno dramedijo Življenje je sladko, v katerem je družbica luzerjev v času thatcherističnih, neoliberalnih pozivov k just-do-it podjetništvu in privatništvu sklenila, da odpre deluxe francosko restavracijo – s predvidljivo ničelno možnostjo uspeha.

Mile (Marko Miladinović), Fedr (Žiga Fodransperg) in Zekir (David Furlan), “trije moški na pragu srednjih zrelih let”, zabušantski luzerji iz Šiške (že to, da vedo, kako jim je ime, je veliko), pa sklenejo, da ne bodo “več brskali po žepih za tamalimi kovanci” in da bodo podedovano šivilsko delavnico prelevili v deluxe picerijo. Jasno, klientele ni na spregled. Če že ravno kdo pride, noče plačati ali pa plačila nočejo vzeti oni sami. Ne zato, ker so luzerji, ampak zato, ker imajo čisto srce, ker so torej dobri ljudje, predobri za neoliberalno commedio dell’arte. Toda obenem boste težko našli film, ki bi potreboval toliko slabih in dobrih vicev, da bi pokazal, da so to res luzerji. Ni konca. Trud – no, bolj špasteatrsko mučenje – je kakopak povsem odveč, saj to verjamete že po treh vicih. Brez vse te repetitivne, loterijske gmote vicev, skečev in anekdot (o osebnih podatkih, birokraciji, papirologiji ipd.), ki bi itak bolj sodili v kakšno Marodićevo TV-nanizanko o “dobrih ljudeh” (Naša krajevna skupnost), ne bi imeli občutka, da gledate le depresivno, melanholično verzijo Butca in butca (in butca, če hočete), ki bi bila rada povsod doma in ki – recimo pri avdiciji za kriznega menedžerja picerije “Šiška” (ja, prijavljajo se še hujši luzerji, tudi “Nataša”, ki jo igra vedno pikantni Petko) – ne more mimo britanske komedije Do nazga. Junaki – četudi dobro odigrani – dajejo drug drugemu tako velike popuste, kot jih sam film daje njim (za ljubezen pač rabiš živce, kot pripomni punčka, ki jo vprašajo, če je kaj zaljubljena), kar je nerodno: njihova naivnost ni v rimi s “težo” tega, kar sledi. Cvitković prevečkrat poudari njihovo naivnost, da bi se znebili vtisa, da igrajo v dveh filmih hkrati – prvega si morda zaslužijo, toda v drugega pridejo izključno po zvezah. Ne bi pa smelo presenetiti, če bi Šiško Deluxe, ki – drugače kot Psi brezčasja – še vedno verjame, da je mogoče skupnost ponovno zgraditi od spodaj, videlo več ljudi kot vse jesenske slovenske filme skupaj. Jebiga.