Zeleni pekel

Kanibalski holokavst.

V slasherjih je prva žrtev ta, ki najbolj misli na seks – v kanibalskih filmih pa je prva žrtev ta, ki najbolj misli na hrano. V Zelenem peklu, reimaginaciji razvpitega Kanibalskega holokavsta (via Ruggero Deodato), amazonski kanibali najprej razsekajo debeluha – ostali njihovi ujetniki si oddahnejo, prepričani, da jih bodo kanibali zdaj, ko so ubodli tako lep kos mesa, pustili vsaj še nekaj časa pri življenju.

Še dobro, da je bil med nami debeluh! Kar je sprevrženo, nemoralno, diskriminatorno. Film hoče reči: ti belci si zaslužijo cvretje na žaru, pa četudi gre za okoljske aktiviste, idealistične ameriške študente, ki so prišli reševat deževni gozd. Filantropija diši po egoizmu, aktivizem dušijo umazane, neprebavljene usedline, dobra dejanja so imperialne fantazije, ki kličejo po brutalni kazni. Zeleni pekel – Krvavi hostel v džungli – izgleda kot vic, ki ga rasist pripoveduje borcu za človekove pravice. Aktivisti resda še najbolj spominjajo na hormonske idiote iz slasherjev, res je pa še nekaj drugega: aktivizem ni lahka stvar.