Marijina zgodba

Čudodelka.

Članstvu ameriške Akademije, ki podeljuje Oskarje, običajno očitajo pristranskost do filmov hendikepa – ko zagledajo film o človeku s kakšno redko boleznijo, ga takoj zasujejo z nominacijami in Oskarji. Marijina zgodba je film hendikepa, ki je pobral nekaj festivalskih nagrad – pretežno nagrad publike. Kar pomeni, da je festivalska publika – ja, arty publika – iz podobnega testa kot članstvo Akademije. In če pomislimo, da so se filmi hendikepa že davno preselili na TV in postali domena “inspirativnih” televizijskih resničnih zgodb, je pravzaprav presenetljivo, da imata članstvo Akademije in festivalska publika tako televizijski okus. Marijina zgodba je resnična zgodba, le da si natakne kostum, ko pripoveduje o Mariji (Ariana Rivoire), gluhonemi in slepi 14-letnici, ki jo ob koncu 19. stoletja prevzame nova učiteljica, nuna Margareta (Isabelle Carré). Starši ne vedo, kaj bi z njo, za zdravstvene institucije je prehud zalogaj, javnega zdrav-

stva pa ni, tako da nuna, mlada katoličanka, dobi priložnost, da naredi čudež – da torej “divjo”, asocialno, izključeno žensko udomači in obenem opolnomoči. Ker je divja, se mora udomačiti, toda ko se udomači, ne more več reči, da je opolnomočena. Katoliški kontekst to “ujetost” ženske še dodatno poudari. Marija nastopa kot metafora grozljivo dvoumnih možnosti, ki jih ima sodobna ženska, Marijina zgodba pa izgleda kot rimejk Pennove oskarjevske Čudodelke (1962), le da ima redko bolezen tudi sama čudodelka. V patriarhatu pač ženske neizogibno “zbolijo”. In umrejo. Kaj jih čaka, lahko druga drugi povedo le z dotikom, le s skrivnim znakom.