Most vohunov

Bližnje srečanje tretje vrste.

FBI leta 1957, v času prvega Sputnika, v Brooklynu prime amaterskega slikarja Rudolfa Abla (Mark Rylance), dejansko sovjetskega vohuna, ki potem ne taji, da je sovjetski vohun. To pa je tudi vse, kar je voljan povedati ali izdati.

Abel – tako melanholično stoičen in tako stoično melanholičen, kot da si je oboje, stoičnost in melanholijo, sam izmislil – je sovjetski vohun, ki je sovjetski vohun, ki je sovjetski vohun, ki je sovjetski vohun, ki ve, kaj počne, in ki se zaveda posledic svojega početja, še toliko bolj, ker je hladna vojna na histeričnem vrhuncu, komunistični vohun pa strah in trepet ameriškega življa in ameriškega antikomunističnega načina življenja. Vedel je, kaj ga čaka, če ga Američani dobijo, in ve, kaj ga čaka doma, če ga Američani zdaj izpustijo. V Ameriki ga čaka ječa, v Sovjetski zvezi pa smrt, toda Abel izgleda tako, kot da ima smrt že za sabo, kot da je že stokrat umrl, kot da je umrl vsakič, ko se je zbudil. Ker zagovornika nima, mu ameriške oblasti – v imenu demokracije – določijo kar odvetnika Jamesa B. Donovana (Tom Hanks), sicer velikega patriota (“Vsi me bodo sovražili, a bom vsaj izgubil”), ki je specializiran za zavarovalnice in ki je pred dobrimi desetimi leti sodeloval na nürnberških procesih, kar pove vse o tem, koliko možnosti ima (vnaprej je kriv, obsojen, linčan ipd.), toda ko Sovjeti tri leta kasneje, že v Kennedyjevi dobi, sestrelijo ameriško izvidniško letalo U-2 in zajamejo pilota Garyja Powersa, ki pozabi narediti samomor in ki ga hočejo – na berlinskem “Mostu vohunov”, tem Terminalu zgodovine, tem Žrelu prihodnosti – zamenjati za Abla, se začne Donovan, vse bolj fasciniranan z Ablovo stoičnostjo (“Nič vznemirjeni niste videti,” dahne Donovan, “Bi to kaj pomagalo,” odvrne Abel) in vse bolj prepričan, da je Abel bolj živ (in bolj človeški), kot se zdi na prvi pogled, utapljati v hladni, svinčeni, nevarni, moreči, tesnobni, cinični, morbidni atmosferi hladnovojne paranoje, toksični noči sveta, iz katere so bili stkani najboljši trilerji Johna le Carréja in Lena Deightona, od Vohuna, ki je prišel s hladnega in Vojne v ogledalu do Pogreba v Berlinu in Zadeve Ipcress. Most vohunov je posnet po resnični zgodbi (scenarij sta pilila brata Coen), ki pa si jo je Spielberg – v dobi vojne proti terorju, Guantanama in ameriškega armagedonskega strahu pred “sovražnimi borci” – avtorsko tako prisvojil, da Donovan izgleda kot Lincoln sredi Reševanja vojaka Ryana, Vzhodni Berlin kot Amistad, ki kliče po abolicionistih, Amerika kot Posebno poročilo, ki stiska Schindlerja, Abel pa kot E.T., ki si domov želi približno toliko kot srepi pogled malega Christiana Bala na koncu Cesarstva sonca.