Tomi Janežič, gledališki režiser

Za režijo predstave Človek, ki jo je ustvaril v slovitem Bolšoj teatru v Sankt Peterburgu, je nominiran za najpomembnejšo rusko gledališko nagrado – zlato masko. Predstavo, v kateri nastopajo tudi nekatere zvezde ruskega gledališča, je zasnoval po knjigi Viktorja Frankla Kljub vsemu življenju reči DA. V knjigi avtor na podlagi svoje taboriščne izkušnje v druge svetovni vojni razmišlja, kako tudi v najtežjih življenjskih okoliščinah ostati človek.

Režiserja se je knjiga dotaknila še kot študenta, saj tematizira vprašanja notranje svobode, smisla, trpljenja, ljubezni, nasilja, moči domišljije, skratka temeljna človeška vprašanja. Še posebej pa stavek iz uvoda: »Najboljši se niso vrnili.« Misli na tiste, ki so vztrajali pri svoji človečnosti in plačali z življenjem.

Predstava Človek skuša emancipirati človeka, ki živi v težkih razmerah. »Tudi če je ta človek migrant, če se je znašel v vojni, če je na invalidskem vozičku, če ga je zapustila žena ali ima hudo bolezen, je človek z dostojanstvom,« pravi režiser in opozarja, da »smo v svojih življenjih vsi ranljivi, vendar ranljivost v času navidezne briljantnosti, ki ga živimo, ni vrednota«.

Sam je tudi v predstavi Človek uporabil psihodramsko tehniko, ki je v zadnjem času njegov zaščitni znak. Psihodramo je študiral v Zagrebu, študija pa se je lotil zato, ker se je že pred tem ukvarjal z igralskimi tehnikami. Nekajkrat se je tudi sam preizkusil v vlogi igralca, da bi bolje razumel igro in ustvarjalne dileme, s katerimi se srečujejo igralci. »S psihodramo pa sem bolje razumel, kaj pravzaprav pomeni igra. Kako lahko postane manj frustrirajoča, bolj intenzivna in prinaša več smisla. Spoznal sem, da je lahko vse, kar se dogaja z igralcem, vključeno v predstavo in usmerjeno v ustvarjalni proces,« pravi. Poleg tega lahko »s psihodramo temeljiteje analiziramo zgodbe in odnose, jih premislimo iz različnih perspektiv«.

Rojen je v Šempetru pri Gorici. Pravi, da ga je gledališče izbralo že v samem otroštvu z igranjem režiserja v gledališki igri. Takrat je sklenil, da bo režiser, čeprav sedemletnik ni vedel, kaj to je. Na AGRFT je študiral gledališko režijo in že med študijem režiral v institucionalnih gledališčih. Po končanem študiju so ga povabili v Slovensko mladinsko gledališče, kjer je režiral nekaj odmevnih predstav, s katerimi so gostovali v gledališčih nekdanje Jugoslavije. Njegovi režiji Utve in Treh sester še danes v teatroloških krogih v tujini veljajo za kultne uprizoritve ruskega dramatika in pisatelja Čehova.

Hkrati je režiral na Hrvaškem in kasneje v večini držav bivše Jugoslavije. Režija Shakespearovega Kralja Leara z Ljubo Tadićem v naslovni vlogi je bila njegova prva predstava v beograjskem Ateljeju 212, kjer je kasneje ustvaril še dve predstavi, ki sta gostovali po Evropi in v Rusiji.

Pa vendar je, čeprav je imel zagotovljeno delo za nekaj let, leta 2009 za skoraj štiri leta opustil režijo. To »pavzo« pripisuje svojemu ambivalentnemu odnosu do gledališča. Po eni strani se je v režiji čutil svobodnega, močnega, samozavestnega pri prepoznavanju razsežnosti gledališkega dela, po drugi strani pa so v njem rasli občutki frustracije, izgubljanja, dvomi o lastni vrednosti. »Teater te lahko tako posesa, da mu žrtvuješ življenje. Bil sem na dobri poti, da živim mit umetnika, ki je uničil svoj lajf. Pravočasno sem to zaznal,« ugotavlja.

Po treh letih in pol se je vrnil v gledališče. V novosadskem Srbskem narodnem gledališču je znova režiral Utvo Čehova. V izjemni sedemurni predstavi, ki jo je ansambel pripravljal leto in pol, je z igralci v tej predstavi, z različnimi dramaturškimi prijemi in kompozicijami, preizpraševal igro in sodobno gledališče ter umetnost 20. stoletja, hkrati pa postavil hommage dosedanjim uprizoritvam tega dela.

In odtlej je nazaj. V tokratni gledališki sezoni ga čakata še dve uprizoritvi. V Trondelag Theatru v norveškem Trondheimu bo na oder postavil Dopplerja Erlenda Loeja, domačina iz Trondheima, v Teatro della Toscana v italijanskih Firencah pa Strička Vanjo.

Sam sicer meni, da je v gledališču pri snovanju predstave nedvoumen credo nevaren za režiserja. V teatru je nevarno postavljati zaključke, saj lahko takšen pristop pelje v moralizatorstvo. »Če nam že mediji, politika in cerkev govorijo, kakšni moramo biti, kako živeti, nam mora vsaj teater, s svojo iracionalnostjo, norostjo, kazati možnosti drugačnega življenja,« je prepričan. In teater, s svojimi igralci in igro, dokazuje, da je živost možna.