Macbeth

Krvavi prestol.

Macbeth – posnet po najkrajši Shakespearovi tragediji, ki je v zadnjih letih doživela kopico ekranizacij – je robusten film o robustnih temah (pohlep, politične ambicije, sla po oblasti, tiranija, megalomanija, maščevanje), toda tako stiliziran, kot da je robustnost zadnje estetsko doživetje, ki nam je še ostalo.

V Macbethu ni volitev. Oblast je tu dedna, stvar krvi, in to v več kot le enem smislu, zato Macbeth (Michael Fassbender), junaški poveljnik vojske škotskega kralja Duncana (David Thewlis), ki izgleda tako, kot da je planil iz filma 300, prerokbo, da bo prevzel škotski prestol, vzame zares, zruši kralja Duncana, se – ob asistenci lady Macbeth (Marion Cotillard) – zavihti na oblast in potem – ves zblojen, paranoiden, agoničen, kompulziven, pijan od škorpijonov – v krvi duši vse realne in namišljene poskuse, da bi ga “odstavili”. In Michael Fassbender Macbetha igra tako, kot da ima prav, ali bolje rečeno, kot da je njegova pot na škotski prestol povsem logična, kar v nekem smislu celo drži – tudi kralj Duncan, ki ga Macbeth zruši, je bil le kralj, kar pomeni, da na prestol ni prišel ravno po demokratični poti. So tri čarovnice, ki so Macbethu prerokovale prihodnost, res videle tako daleč naprej? Absolutno: politika je predvidljiva. Zgodovina je le dolgo prerokovanje prihodnosti – le prerokba, ki se vedno izpolni. Macbeth bi to, kar je storil, storil tudi brez prerokbe. Macbeth je obdukcija politike, posneta skozi mrtve oči krvi, blata, megle, ognja in pepela.