Marcel Štefančič jr.

 |  Mladina 51  |  Kultura  |  Film

Sicario

Sicario, 2015
Denis Villeneuve

Spektakel napetosti.

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal ali Google Pay

Tedenski zakup ogleda člankov
Za ta nakup se je potrebno .

4,5 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 16,20 EUR dalje:

Marcel Štefančič jr.

 |  Mladina 51  |  Kultura  |  Film

Spektakel napetosti.

Tisti, ki mislijo, da je bil zadnji James Bond ali pa zadnji Terminator intenziven, niso videli filma Sicario, ki se začne sredi arizonske puščave, kjer v stenah nekega kompleksa najdejo množico trupel.

Ne vidimo, kaj je ostalo od njih, toda iz tega, kako je ta nervozni, stresni, morbidni prizor posnet, lahko sklepamo, da je to too much celo za profije, ameriške policijske specialce (nekaterim gre na bruhanje, nekateri bruhajo), ki v ta kompleks pridejo prepozno – narko posel se je očitno že sfižil. Grizlijevsko. Mehiški narko karteli, verjetno sonorski, so se stegnili v Ameriko, zato ameriške oblasti, ki upravljajo “vojno proti mamilom”, sklenejo, da bodo svoje specialce, ki jih vodi Matt (Josh Brolin), misteriozen kot Anton Chigurh v filmu Ni prostora za starce, poslali na drugo stran, čez mejo, kjer pa jih enigmatični mehiški agent (Benicio Del Toro), ki izgleda tako kot da bi skočil iz Soderbergovih Preprodajalcev, hitro opozori, da tega, kar bodo tam videli, ne bodo razumeli. Med specialci je tudi specialka Kate Macer (Emily Blunt), čvrsta, utrjena, jekleno skulirana punca, ki je sodelovala tudi pri uvodni raciji, a jo žarišče “vojne proti mamilom” vendarle prelevi v kos belega papirja, na katerega obe strani, ilegalna in legalna, izpišeta in izrišeta svoj brutalni teater kakofoničnega absurda in ekscesnega pretiravanja. Težko je reči, katera stran je hujša – gangsterska ali policijska, tista, ki nastopa v imenu profita, ali ona, ki nastopa v imenu zakona. Šokantno ni to, da so se tu vse meje zabrisale, temveč to, da se vsi delajo, kot da meja še vedno obstaja. Sicario ne pušča nobenega dvoma: “vojna proti mamilom”, predhodnica “vojne proti terorju”, je res prava vojna. Nič drugačna od tiste v Siriji. Za sabo pušča trupla, množične pokole, obglavljence in množice beguncev, ki imajo verjetno – tako kot Kate Macer, Alice v čudežni deželi – občutek, da živijo v najintenzivnejših, najdepresivnejših, najbolj morastih delih filmov Sedem in Ko jagenjčki obmolknejo, in ki bi jih Donald Trump najraje zaustavil kar z “novim kitajskim zidom”, pa četudi se hrani na obeh straneh, v obeh puščavah, mehiški in ameriški, ki ju ne povezuje le sloviti narko tunel med El Pasom in Juarezom, temveč tudi tunelska vizija same “vojne proti terorju”. Ta puščava je zdaj “dežela volkov”. Iracionalnost “vojne proti mamilom” je primerljiva le z iracionalnostjo boja za trge – v obeh primerih ne zmaguje ta, ki bolj spoštuje pravno državo, red in moralo, temveč ta, ki je učinkovitejši in ki se bolje znajde v dereguliranem, kaotičnem svetu. Triler Sicario je tako oster, da bi se na njem porezali celo tisti, ki jih popisuje.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.